227
sedaj, dolgo, pogostoma, vedno, neprenehoma, ali kaka druga be
sedica, ki naznanja kračjo ali daljšo trajnost dejanja. Na pr.
Učenec gre v šolo. — Prst mu molim, roko želi. (N. pr.) — Pesem
je včasi človeku potrebna; nebo mu odpira, ker je iz nebes, daje
mu srce, tolaži mu dušo in preganja skrbi iz glave: (Napr.)
b) kadar vprašuj emo, bodisi dejanje večkratno ali samo
enkratno, če hočemo zvedeti, s čim se kdo peča ; na pr. Kaj
jemlješ ti orožje, sin, saj v črni gori ni zverin? (N. ps.) — Kaj
pišeš? — Zakaj me biješ?
c) kadar služijo v dopolnilo glagolom: jeti, začeti, pričeti,
nehati; na pr. Žito jame polegati. — Nehalo je bliskati. — Nemec
in Slovenec sta začela zemljo obdelovati, orati, kopati, sejati, saditi
in sta postala zemljaka. (Vodn.)
2
. Do v r š n i k i nam služijo:
a) kadar naznanjamo, da se bo dejanje še le zgodilo, n a
me s t o p r i h o d n j e g a č a s a , posebno v pog o j nem, pa tudi
v naravnost pripovedujočem govoru (zlasti tedaj, kadar se pomen
prihodnjosti iz zmisla samega poda); na pr. S časom vse mine (t. j.
bode minilo). (N. pr.) — Ko denar poide, pamet pride. (N. pr.)
b) kadar pripovedujemo, da se godi v e č k r a t n o d e j a n j e
v s a k o k r a t p o s e b e j , hip za hipom, ali da j e , da je bilo in
da bode v s a k č a s j e dn a ko v e l j a v no , zlasti v pregovorih
in v drugih, pregovorom podobnih izrekih, namesto ponavljalnih
glagolov; pogostoma se da v tem primeru pritakniti: navadno,
rado, vsakokrat, vselej, lahko, težko itd. Na pr. Cerkniško jezero se
vsako leto posuši in zopet z vodo napolni, ki potem po podzemelj
skih vodotočih odteče. (Navr.) — Majhen lonec hitro vzkipi. (N. pr.)
— Človek toliko potrpi, kolikor strpi. (N. pr.)
c) kadar kako preteklo dogodbo v sedanjost pomaknemo,
name s t o p r e t e k l e g a č a s a , zraven nedovršnikov; na pr.
Dolgo smo imeli lepo vreme, na enkrat nam oblak nebo skrije, blisk
od vseh stranij šviga, morje se peni, z velikim trudom ladijo v
zavetje priveslamo. (Vodn.)
B. O časih.
§ 324. Vse na svetu je , ali je bi lo, ali bode, Potrebni
so torej glagolu prav za prav samo trije časi: s edan j i , p r e
t ek l i in pr i hodn j i za sedanje, preteklo ali prihodnje dejanje
ali stanje; pravimo jim g l a vn i časi. Glavni časi sami ob sebi
15*
