220
b) s pomočjo besed: jeden drugega, jeden drugemu itd., ali
še bolje: drug drugega, drug drugemu itd.; na pr. Pomagajte drug
drugemu, kolikor vam je mogoče! — Voljno jeden drugega slabosti
nosite! (Slom.) — Drug drugemu je srce delal. (Cegn.)
c) s p o n a v l j a n j em samostalnika, da nam rabi kot osebek
in predmet, če prehaja dejavnost od jednega na drugega; na pr.
Vrana vrani očij ne izkljuje. (N. pr.)— Če slepec slepca vodi, oba
v jamo padeta. (N. pr.) — Orel orla plodi, sova sovo rodi. (N. pr.)
— Roka roko umiva. (N. pr.) — (Nemec pravi: Eine Hand wascht
die andere, Latinec pa: manus manum lavat.)
§ 313.
Zaimek sam, sama, samo krepi druga imena na
pomenu in pomenja:
a) kar v nemščini: s e l b s t , in e i g e n e r Pe r s on , lat.
i p s e , t. j. ne drug namesto njega; na pr. Vsak je sam sebi naj
rajši. (N. pr.) — Kdor slabo vest ima, ljudem se sam izda. (N. pr.)
— Najprej samemu sebi pomagaj iz nadlog, potem drugim okrog!
(N. pr.) — Ljubi bližnjega kakor sam sebe (ali: kakor samega sebe)!
b) sam od sebe = selbst, von freien Stucken, sam ob sebi =
an und fur sich; na pr. Sama od sebe zemlja rodi. — Solnce samo
od sebe sveti. — To se samo ob sebi razumeje.
c) a l l e i n , lat. s o l u s , t. j. ne dva ali njih več; na pr.
Sam Bog je vsemogočen (a nihče drug).
d) n i ch t s a l s , l a u t e r , r e i n ; na pr. Iz samega čistega
zlata. — Sama kost in koža ga je. — Sama nedolžnost jo je.
2. O svojilnih zaimkih.
§ 314.
Svojilni zaimki nam rabijo namesto osebnih, kadar
zaznamujejo last ali čigavost oseb in rečij. Le namesto njen,
njun in njihov rabimo češče tudi osebne zaimke: nje, njiju (nju)
in njih. Na pr. Svetilo tvojega telesa je tvoje oko. (Met.) — V
našem življenju se čredijo jasni in oblačni dnevi. — Smrt vse omaja,
nje kosa kosi od kraja. (N. pr.) — Zunanjščina človekova je ogledalo
njegove notranjščine. (Vrt.) — Vsaka dežela ima svoje šege in na
vade. (Levst.) — Umolknile so njune (sv. Cirila in Metoda) besede,
ali duh živi še danes. (Napr.) — Kdor jezik ljudij zna, tudi njih
srca ima. (Slom.)
Opomba.
Namesto svojilnika govorimo in pišemo češče tudi d a j a l n i k
o s e bne g a zaimka; na pr. On mi je stric, ona mi je teta, bodi mi varuh,
namesto: on je moj stric, ona je moja teta, bodi moj varuh. — Skrbno obdeluj
si polje! (Led.) — Bistre sape zrak vedre, jasnijo mi glavo, srce. (Pot.)
