212
b) dvo j i na , kadar govorimo o dveh osebah ali rečeh;
vendar govorimo o telesnih udih, ki jih imamo po dva, rajši v
množini, če jih ne izrekamo s poudarkom; na pr. Kadar dva psa
jedno kost glojeta, se rada skoljeta. (N. pr.) — Kjer ti jezik obne
more, tam moraš z rokama potisniti. (N. pr.) — Z očmi vidimo, z
ušesi slišimo, z rokami delamo.
c) množ i na , kadar govorimo o več osebah ali rečeh; na
pr. Čudni so potje človeškega življenja. (N. pr.) — Kolikor glav,
toliko mislij. (N. pr.)
§ 297. Nekateri samostalniki nam služijo samo v jednini,
drugi le v množini.
a) V j e d n i n i nam rabijo:
1
. l a s t n a imena v jedninski obliki, če jih ne vzamemo v
občnem pomenu v rabo; na pr. Prešeren, Samo, Zagreb itd.
2
. s k up n a imena, ki naznanjajo nedo l očno množino
rečij ali stvarij; na pr. Drevje cvete; cvetje obletava; listje rumeni;
grozdje je dozorelo.
Kadar pa govorimo o kaki do l očn i množini, jemljemo na
mesto skupnih imen njih občne samostalnike v rabo; na pr. Klasje
je prazno — sedem polnih klasov pomenja sedem rodovitnih let. —
Grozdje dozoreva — trije grozdi so zreli. — Perje za kapo — tri pera
(peresa) je za klobuk dejal. — Drevje cvete — štiri drevesa cveto.
3. samostalniki, kateri pomenjajo kako l as tnos t ali kako
vo s t , na pr. milosrčnost, hvaležnost, lenoba, pridnost, trohnoba.
b) V množ i n i so najbolj navadni:
1
.
mo š k e g a spola: gostosevci
,
mlinci, možgani, otrobi, re
zanci, senci, stariši, zmedki;
2
. ž e n s k e g a spola: brke, breguše, bukve, burkle, citre, gače,
gare, garje, grablje, hlače, ikre, klešče, koline, lisice (okovi), mekine,
necke (niške), nožnice, novice (novine), pomije, statve, škarje, toplice,
tropine, vice, vile, vilice, vislice, — cepi, duri (dveri), gosli, jasli,
obrvi, prsi, sani, svisli, zjedi ;
3. s r e d n j e g a spola: drva, jetra, kola (voz), nosila, pljuča,
tla, usta, vešala, vrata.
V množini nam rabi tudi več lastnih imen, posebno m e s t
nih in v a š k i h , na pr. Benetke, Borovlje, Draždani, Konjice,
Lesce, Polčane, Poreče, Železniki.
