214
2
. Ne d o l o č n a pridevnikova oblika nam rabi:
a) kadar govorimo o nedo l očn i , še ne z na n i osebi ali
reči; Nemcu rabi: ein, eine, ein pred pridevnikom. N. pr. Malo
priden pastir čredi vodo kali. (N. pr.) — Več velja prihranjeno
jajce ko pojeden vol. (N. pr.) — Prazen sod ima močen glas. (N. pr.)
b) kadar stoji pridevnik za dopovedek v stavku; na pr. On
bode bogat, ko pes rogat. (N. pr.) — Sodi svoje delo trezen, ne pi
jan. (Slom.) — Kdor hoče visoko priti, mora trden vglavi biti. (N. pr.)
c) pri s v o j i l n i h pridevnikih na -ov in -in, pri svojilnih in
pri nekaterih kazalnih, vprašalnih, oziralnih in nedoločnih zaimkih,
kakor moj, nas, tak, tolik, čigav, kolik, marsikak, vsak itd. (glej
§ 134., 135., 138., 140. in 142.). Na pr. Mojstrov sin dostikrat ni
imena vreden. (N. pr.) — Vsaka reč ima svoj čas. (N. pr.) — Slo
venci obhajajo slovesno vsak Marijin praznik.
§ 300. Kadar stoji pridevnik namesto samostalnika, tedaj se:
a) pridevnik preobrazi v samostalnik, na pr. Hudobnež (na
mesto hudobni = der Bose) se boji lastne sence. (N. pr.) — Bolniku
(namesto bolnemu) je treba zdravila. (Met.) — Istotako: mutec,
slepec, glusec, belec, črnec, tujec itd. namesto: mutasti, slepi . . .
b) pridevnik prevzame sam samostalnikovo opravilo, ako ne
tvori i s t o p o j mo v n e g a samostalnika, in stoji:
1
. v mo š kem spolu, če mu lahka, v mislih dodamo: človek,
ljudje, ali kak drug moški samostalnik, zlasti v množini, kakor
bližnji (der Nachste), stari (die Alten), mladi, mlajši, domači, moški,
zakonski, cesarski itd.; na pr. Zdravi (človek) ne potrebuje zdravila.
(N. pr.) — Za pridnega (fur den Fleißigen) za vsakim grmom kos
kruha. (N. pr.) — Poslednji krvave pete odnese. (N. pr.) — Ljubi
svojega bližnjega kakor sam sebe. — Bog ponižuje ohole, slabim pa
deli moč in hrabrost. — Cesarski bombe mečejo, se Turki ’z grada
vlečejo. (N. ps.)
2
. v s r e dn j em spolu, če se naznanja kaka lastnost brez
določnega samostalnika, ali če je izpuščen samostalnik srednjega
spola; na pr. Iz malega raste veliko in slavno. (Kos.) — Dobro se
samo hvali. (N. pr.) — Lepo je vsakemu milo. (N. pr.) — Vse pride
na svetlo. — Bog zna iz hudega naravnati dobro.
2.
O primerjalni stopnji.
§ 301.
Primerjalna stopnja ali p r i me r j a l n i k nam rabi,
kadar jedni izmed dveh stvarij kako lastnost v višji ali nižji
meri prikladamo kakor drugi. Reč, kateri se prva primerja, stoji:
