213
O sklonu.
§ 298. Dvema ali več samostalnikom, ki stoje vjednakem
razmerju, dajemo tudi isti sklon:
a) kadar so po veznikih združeni ali po ločilih ločeni; na
pr. Dom in družina sta pravi shrambi domačih navad. (Tom.) —
Premislek, um in svet najdemo pri starih ljudeh. (Vodn.)
b) kadar prikladamo jedni osebi ali reči dvoje ali več imen,
da jo bolj natanko določimo; na pr. Za cesarja Simeona je tekla
zlata doba za staroslovensko slovstvo. — Za cesarja Franca Jožefa I.
Opomba.
Neizpremenjene ostanejo včasi (zlasti v narodnih pesmih) besede:
gospod, mojster, kralj in še druge jednake; na pr. Išče svojega gospoda, žlaht
nega gospod-Baroda. (N. ps.) — Alenčica, kralj-Matjaževa sestrica. — Zapoj
o kralj-Matjažu.
B. Pridevnik.
1. O pridevniku sploh.
§ 299 . Pridevnik nam rabi v jedninskem imenovalniku in
tožilniku moškega spola v dol očni in v nedol očni obliki.
1
. Do l o č na pridevnikova oblika nam služi:
a) kadar govorimo o do l očni , že znani osebi ali reči, ali
kadar mislimo vse osebe ali vse reči jedne vrste; nemščini rabi
vtem slučaju določni spolnik: der, di e, da s pred pridevnikom.
Na pr. Novi sosed se je vaščanom hitro priljubil. — Hudobni človek
beži, ko ga nihče ne podi, pravični pa je neprestrašen. (Ravn.) —
Z revščino se uteplje, kdor išče boljšega kruha, kakor je beli. (Levst.)
Opomba.
Izjema more nastopiti le tedaj, kadar ima pridevnik zaimek:
vsak, sleherni, svoj ali -kako sorodno določilo pred seboj; na pr. Vsak hvaležen
(pravilno: hvaležni) narod slavi one svetle zvezde, ki so prve migljale na slov
stvenem nebu. (Napr.) — Sleherni pravičen (pravilno: pravičnik) se boji, da ne
bi tičal kak skrit greh v njem. (Met.)
b) kadar se je pridevnik popolnoma stopil s samostalnikom
v jeden pojem (za nemške sestavljenke); na pr. Cvetni prah
(Blutenstaub), sladki koren, mali traven, veliki traven, stari oče,
častni ud; Beli grad, Stari trg, Veliki Zvonar.
c) pri svojilnih pridevnikih na -ski, -ji, -nji, ki sploh nimajo
nedoločne oblike; na pr. jesenski dan, divji konj, srednji pot.
d) pri pridevnikih, katere le v določni obliki jemljemo v
rabo, in sicer: mali, obči, pravi, zali. Namesto mal pišemo majhen.
