225
3. včasi tudi z drugo j e d n i n s k o osebo, in sicer tedaj,
kadar je rek splošne veljave; na pr. Dobrota, ki jo očetu storiš,
nikdar ne bode pozabljena. (Ravn.) — Kakor si bodeš postlal, tako
bodeš spal. (N. pr.)
4. z zaimkom kdo ali s samostalnikom človek, kadar ga lahko
z njima zamenjamo; na pr. Kakor kdo živi, tako umrje. (N. pr.) —
Kar človek sam prisluži, najbolje obrne. (N. pr.)
d) Nemški zaimek k e in izražamo z zaimki: nihče (nikdo),
noben, nijeden, nikak itd., če vs emu rodu ali r a z po l u kaj od-
rekujemo; na pr. Nijedna tuga samodruga. (N. pr.) — Nobeno delo
ne grdi človeka. (Slom.)
Kadar pa zaimek ke i n le po s ame zn im s t v a r em kaj
odrekuje, tedaj ga izražamo z golo nikalnico ne; na pr. Bodljivi
kravi Bog ne da rogov. (N. pr.) — Brez muke ni moke. (N. pr.) —
Brzemu konju ni treba ostroge. (N. pr.)
O glagolu.
A. O kakovosti glagolov.
§ 322. Po kakovosti dejanja ločimo glagole v dov r š ne
ih nedovr š ne .
1
. Do v r š n i g l a g o l i ali dov r š n i k i (perfektivni glagoli)
značijo po vsej spregatvi n a s t op , d o v r š i t e v ali uspeh ka
kega dejanja ali stanja, t. j. da je nastop, konec ali uspeh de
janja ali stanja opravljen, izpolnjen, dovršen. Dovršni glagoli
nam služijo o p r e t e k l o s t i in p r i h o d n j o s t i , za pravo se
danjost nam rabijo le nedovršniki.
Po svojem pomenu so dovršniki:
ja) j e dn od ob n i , ki pomenjajo enkratno, v hipu dovršeno
dejanje brez ozira na čas, v katerem se godi, kakor dvigniti,
kupiti, leci, mahniti, raniti, sesti, storiti, suniti, treniti, udariti itd.
b) v e č do bn i , kateri naznanjajo mimo dovršitve ali konca
tudi daljšo ali kračjo trajnost dejanja ali stanja, kakor iznositi,
izpodlesti, nanositi, natrositi, navoziti, poigrati, poležati, posedeti,
posekati, pozaspati, prevoziti itd.
Opomba.
Ker si pri dovršnih glagolih mislimo samo dovršitev dejanja
brez ozi r a na čas, v katerem se godi, spoznamo dovršnik najlaže po
Slovnica. 8. izd.
15
