234
4
. Velelni naklon.
§ 333. Ve l e l n i nak l on ali v e l e l n i k je po svojem
bistvu prihodnjega pomena, ker se ima dejanje, ki ga velevamo,
še le zgoditi ali izpolniti; izraža pa kako p o v e l j e ali i zpod-
buj o , kako ž e l j o ali o p omi n , ali pa kako pr epoved .
Jemlje se v rabo:
a) kadar komu kaj v e l e v amo ali p r e p ov e du j emo , ali
kadar kaj z a h t e v amo od koga — v 2. ali 3. osebi; na pr. Po
strezi svojemu očetu na starost! (Ravn.) — Pomozi mili Bog po
potnikom ! (Cegn.) — Ne pečaj se s hujšim od sebe! (N. pr.) —
Vsak po svojo smojko v ogenj sezite! (N. pr.) — Ne iščite si za
kladov, ki jih molji snedo ! — V umetnosti vladaj umerjenost!
Opomba. 1.
Namesto 2. osebe se nahaja v nikalnih stavkih včasi ne d o
l očni k; na pr. Nikar, nikar jokati, po veselju žalovati!
(Ob.)
— Nikar mo
riti ga, ki se ne brani več. (Kos.) — Ne terjati, kar meni dano ni. (Kos.) —
Stoječe vode ne piti, polna gnilobe in mrčesa je. (Slom.)
Namesto 3. jedn. osebe stoji pogostoma ž e l e l n i k , da se želja ali po
velje v manj osorni obliki izreče (gl. § 332. b); na pr. Naj utihne brona grom!
(Kos.) — Kdor delati noče, naj strada! (N. r.) — Kdor ima vero, naj jo tudi
pokaže v dejanju! (Met.)
2. Večkrat stoji velelnik tudi v odvisniku, češče namesto sedanjega časa
s prihodnjim pomenom; na pr. Prijel sem tebe za desnico, da si narode pod-
vrzi in meč kraljem odpaši. (Ravn.) — Naročam ti, da bodi priden in se uči,
kolikor moreš. — Rečem ti, da se ne mudi predolgo.
3. Redkoma stoji v el el ni k v odvisniku name s t o ž e l e l ni ka ; na pr.
Mesto, kjer s t o j kaka stvar v knjigi, določuje pri pesniku navadno le kro
nologija. (Ašk.)
b) kadar i zp odbu j amo sebe in druge z nami na kako
dejanje, v
1
. osebi množine ali dvojine; na pr. Tjakaj gori se ozrimo,
kjer svetov ne izmeri oko. (Kast.) — Iz pšenice, vrli bratje, ljuljko
populimo, zdravo seme v brazde rojstne njive zaplodimo! (Cegn.)
c) kadar i zp odbu j amo koga na dejanje, ki ga postav
ljamo za pogo j d r ug emu d e j a n j u ; zato se-taki stavki
lahko vselej izprejpene v pogojne odvisnike. Na pr. Izid imej na
misli pri vsem, kar počneš, in vekomaj ne boš grešil (= če imaš izid
na misli . . .). (Ravn.) — Prav stori, in trdno bo tvoje zdravje (= če
prav storiš . . .). (Ravn.) — Zavrzi vero, opusti besedo materino,
in tvoje napredovanje bo hromo (= če zavrzeš . . .). (Slom.)
d) kadar kaj p r i pu š č amo , zraven pa izrekujemo, da
ostane glavno dejanje vendar še v moči in veljavi; v tem pri
meru nam rabi velelnik
2
. jedninske osebe tudi za
1
. osebo. Na
