2. Kot d v o u s t n i č n i
u
se govori v pred so
glasniki in na koncu besede; s spredaj stoječim samo
glasnikom tvori dvoglasnik: vsak, vdova, v če raj;
ovca, ovna, povsod.
Varuj se narečne vzhodnoštajerske izreke kot
f
:
fsesti, ftekniti, fkrasti, pefcef, pofsod, praf, cerkef,
koncef itd. Pravilno izgovarjaj dvoustnični
u !
3. Kot pravi s a m o g l a s n i k mse govori v tedaj,
kadar zahteva lažja izgovarjava, zlasti pred večjo
skupino soglasnikov: vzrok, vzpored, vzhod, vžgati,
vgnati, vtkati, v vodo, z vzhoda, z vzrokom, predvsem.
Pravi
u
se izgovarja in tudi piše v sestavljenkah pred
v: uvod, uvajati, uveljaviti, uvoz, uvrstiti.
Predlog v se izreka odvisno od glasovne soseščine:
a) kot soglasnik v pred samoglasnikom in pred r:
v uho, iz oči v oči, v reber;
b) kot dvoustnični
u
pred soglasnikom (razen r ) :
v mesto, v hišo, v šolo. S spredaj stoječim samoglas
nikom se veže v dvoglasnik: z glavo v pesek, vino v
čaši, h it
i v
mesto, suša v polju.
c) kot samoglasnik
u
pred težko vzglasno soglas
niško skupino, pred v in med soglasniki: v mrazu, v
skrbi, v stvari; uvod, uvajati; sok v žlici, grem v
mlin, predvsem, brez vzroka.
Tako izreko poznajo naši pesniki: Dekle je zaje
malo v vedro vode, v vedro kovano, vodice hladne
(Levstik ).
Ta način izrekanja velja tudi za predpono v in u;
v izreki ni med njima nobene razlike: vklenem, vsta
nem in ukradem, ustavim.
Predloga v ne izgovarjaj po vzhodnoštajersko kot
f
(f hišo, f cerkef, f tem času) ali pa pretirano po
črki kot və (və hišo, və cerkəv, və vodo )!
V.
Črka j
označuje dva glasova: nebni pripornik
j
in soglasniški
i
(pisan j).
