1. Pravi s o g l a s n i k se govori pred samoglas
niki: jama, jezik, juha, pijan; zdravje, z vrvjo. P ra
vilno ga govore na vzhodnem Štajerskem.
2. S o g l a s n i š k i
i
se izgovarja pred soglasniki
in na koncu besede. S spredaj stoječim samoglasnikom
se zlije v dvoglasnik: mlaj, jajce, dajte, povejte, č
u
jte.
VI. O izreki
zvenečih soglasnikov
na koncu besed
pomni, da jih v lepem govoru ne izrekamo čisto ne
zveneče, ampak na pol zveneče: med, j
ed,
voz, gaz,
ubog, krog, gož, mrož, hleb, lub. Povsod drugod se
zveneči in nezveneči soglasniki redno prilikujejo na
slednjim glasovom (o tem glej podrobneje asimilacijo
spredaj v glasoslovju).
Tuje besede izrekamo, kakor jih pišemo, četudi ne
podaja pisava izvirne izreke; našemu jeziku neznane
tuje glasove podajamo z najbližjimi slovenskimi:
tank, trust, liker, inženir, loža, kostim, lektira itd.
VII. Naša govorica ni sestavljena iz posameznih
besed, ampak govorimo
v govornih enotah,
ki obse
gajo skupino glasov (zlogov in besed), ki jih moremo
izreči pri enem izdihu. Zato čitaj predloge vedno sku
paj z naglašeno sosednjo besedo kot enoto: v jamo, s
teto, z bratom, k materi, h kmetu, za hišo, brez skrbi,
na glavo . . . č ita j: v jamo, s teto, zbratom, kmateri,
hkmetu, zahišo, brezskr bi, naglavo. Spačena je izreka:
zə teto,
kə
materi,
və
jamo itd.!
136
