Polglasnika tudi ne smemo izpuščati: cerkev, osel,
hlapec, rekel izgovarja j : cerkəu, os
əu,
hlapəc, r e-
k
əu
(nikakor pa ne: cerku, osu, hlape, reku).
Čisti e se govori namesto polglasnika v besedah:
tekma, prelest, pester, tedaj, sedaj, prišedši.
Ako dobi polglasnik dolg naglas, se spremeni v
a:
pasji, semanji, trebanjski, tanjši, pahnem, dahnem,
ovac, desak, tresak itd.
Vlogo samoglasnikov imajo tudi
zlogotvorni
r l
m n, ki pa jih v pisavi ne razlikujemo od soglasnikov.
Izrekamo jih s slabim in neizrazitim polglasnikom
pred njimi: dobršen, g rlce, strmca, črnca.
Pomni izreko in pisavo: prašič, prašiča, macesen,
pazder, tja, delavec, delavnik, delovni tabor, zmerom,
zmeraj, serec, bera, dediščina, okoliščina, kladivo, li
sica, sinica, palica, malica, koliko, toliko, materin,
dihur, surov, sleherni, kateri, neki, vesoljni, torej!
DVOGLASNIKI
Dvoglasnik (diftong) je zveza samoglasnika s so-
glasniškim
u
ali
i.
Dvoglasnike imamo sredi besede
pred soglasnikom in na koncu besede; so dolgi in
kratki, rastoči in padajoči. V padajočih je drugi del
nepoudarjen. Imamo jih od vseh samoglasnikov. P ri
m erjaj: dvoglasnik
ai
pišemo
aj
(zdaj, jajce), dvo
glasnik
au
pišemo
au
,
av, al
(nauk, pravda, rokav,
avto, igralka).
Na Belokranjskem in vzhodnem štajerskem ni
majo dvoglasnikov pri v, ker ne poznajo dvoustnič-
nega
u,
ampak govore pred nezvenečimi soglasniki
f
,
pred zvenečimi pa
v
(praf, ofca, delafca, pefcef, mr-
te f; zdravnik, pozdravlja). Te izreke knjižni govor
ne priznava.
Dvoglasnike nahajamo tudi med dvema besedama,
zlasti v pesmih, k jer more samoglasnik s spredaj sto
ječim samoglasnikom tvoriti dvoglasnik: Bog te ob-
varji! Odprto eno roko na Galijo imam.
Slovnica slov. knjiž. jezika 9
129
