IV.
Podpičje
je krepkejše ločilo od vejice in slabše
od pike; rabi se
1. v daljših prirednih stavkih, ki niso tesno pove
zani med seboj: S tara slovenščina ima svoje pravice;
zato ne jemljimo naši njenih!
2. v periodi loči prvo polovico od druge.
V.
Vprašaj
stoji
1. po samostojnih vprašanjih: Kdo? K aj? Kam?
Zakaj?
2. po neodvisnih vprašalnih stavkih: Kam hitiš?
VI.
Klicaj
se stavi
1. za samostojnimi medmeti in vzkliki: Pfuj! p o
m agajte!“ so klicali reševalci.
2. na koncu velelnih stavkov: Delaj in moli!
VII.
Narekovaj
nam rabi:
1. da zaznamujemo premi govor: In sto glasov
grmi: „Rešitelj Jefte naj živi!“
2. da posamezne besede ali izreke posebej ozna
čimo: Divji petelin jame „ sk rta ti“, potem „poči“ in
„prevrže“ in nazadnje „zabrusi“. Na „Dober dan“ se
odgovori „Bog d a j“.
Ne stavi naslovov knjig in slovstvenih izdelkov po
nepotrebnem v narekovaj: Cankar je napisal Erotiko,
dramo Hlapce, črtice Podobe iz sanj idr.
3. kadar je treba med besede z narekovajem pisati
še kake besede, ki imajo narekovaj, se rabi zna
menje «—».
VIII.
Opuščaj
se rabi navadno v narodnih pesmih
in pri starejših pesnikih; naznanja, da je kak samo
glasnik izpuščen: Spredaj Šilce, zadaj virce.
IX.
Vezaj
rabimo, kadar vežemo besede ločenega
pomena: rusko-japonska vojna, slovensko-hrvatski
kmečki punt, Wolf-Pleteršnikov slovar, trgovsko-in-
dustrijska družba; dalje le-ta, le-oni.
