V domačih besedah imamo samo padajoče dvoglas
nike, v tu jih pa tudi rastoče: socialen, nacionalen
(ia,
io
).
POUDAREK
Poudarek ali naglas (akcent) ima tisti zlog v be
sedi, ki se po jakosti pritiska zračnega toka dviga
nad ostale zloge. Po kolikosti delimo poudarek v dol
gega in kratkega, po kakovosti pa v padajočega in
rastočega. V knjižnem jeziku je tro jen :
1. dolg padajoč: zob, sin, oblâk, nebo, gos, golob;
2. dolg ra s to č : brez zob, cesta, okna, seme, gospa ;
3. kratek, ki je samo padajoč: ves, b rat, bob, meč,
sit, k ruh, dno, tla, žgi, umre, tema, kupoval, prenesen.
Vsaka beseda ima samo en poudarek, enako tudi
stare sestavljenke: vinograd, polnočni, morebiti, kolo
vrat, belook, hudodelec. Nekatere nove sestavljenke
imajo včasih pa dva poudarka: pradomovina, pod-
oddelek, pododbor, j užnoslovanski.
Predlog potegne često padajoči poudarek k sebi:
glavo — na glavo, zobe — pod zobe, jesen — na j esen,
posoda — na posodo, na r oko, v noge, po vodo, v
uho, za lase, brez skrbi, z doma, na pomlad, v nemar,
nap rodaj. Isto nahajamo pri zloženih glagolih: kadil
— pokadil, pridobil, zapodil, izgovoril, razveselil itd.
V lepem jeziku je paziti na izrazito in pravilno
poudarjanje, da bo beseda pela. Poudarek naj bo na
pravem mestu: kladivo, pazduha, pestunja, koliko, t o
liko, verujem, svetujem, živel, želel, hotel, narazen,
napačen, naravnost, kamenje, znamenje itd.
PRAVOREČNA ZNAMENJA
V navadni pisavi kakovosti poudarka ne označu
jemo. Zaznamujemo samo dolžino in kračino, v zvezi
z njo pa tudi kakovost samoglasnika. Kadar hočemo
