VII.
P R A V O R E Č J E
Naša dolžnost do materinega jezika zahteva, da
govorimo vedno in povsod v lepi slovenščini, da bo
naša beseda pela, da bo izreka jasna in vsem razum
ljiva. Glejmo, da ne bomo govorili ne prepočasi ne
prehitro, ne preglasno ne pretiho, vselej preprosto in
neprisiljeno! Prizadevajmo si, da bo naš izgovor oli
kan, in varujmo se, da bi se izražali »kar po domače«,
zato pomnimo naslednja poglavja iz našega pravo-
re č ja !
SAMOGLASNIKI
Slovenski knjižni jezik pozna osem samoglasnikov:
a e e i o o u ə .
Svojo črko imajo:
a i u.
Črka e
označuje tri glasove: ozki e, široki
e
in polglasnik ə.
Črka o zaznamuje dva glasova: ozki
o
in široki o.
Samoglasniki so lahko dolgi ali kratki, poudarjeni ali
nepoudarjeni, vselej pa se izrekajo jasno in polno
vredno.
Razlikuj kratke zloge od dolgih: b rat — b rata,
kmet — kmeta, zet — zeta, sit — sita, k ruh — k ruha,
kožuh — kožuha, kamenit — kamenita, o trok —
o trok itd. Vedno kratek je samo polglasnik: pes, pe-
kel, semenj.
Samoglasnike je treba izgovarjati jasno in čisto
vse, kolikor jih pišemo. Nenaglašenih samoglasnikov
ne smemo izpuščati: mati, sekira, devica, kladivo,
koliko, t oliko, dediščina, okoliščina, mladenič, tovariš,
siromak itd. Tudi k ra tk a i in u moramo izrekati kot
prava i in u, ne pa kot polglasnik: k ruh, kup, sit, miš,
p tič, nič itd. (Napačno je to rej: mat, skira, dvica,
kladvo, kolko, tolko, dedščina, okolščina, mladenč,
tovarš, sromak; krəh, kəp, sət, məš, ptəč, nəč.)
127
