b) od takih soglasniških skupin, ki ne morejo be
sede začenjati, se jemljejo k naslednjemu zlogu tisti
soglasniki, ki morejo začenjati besedo, drugi ostanejo
pri prejšnjem delu: sred-stvo, pal-ma, son-ce, zač
nem, ben-cin, ov-ca, bo-žan-stven, pro-te-stant-ski,
kr-ščan-stvo, krist-jan, pe-snik, voj-ska.
Na ta način delimo tudi vse tiste besede, pri ka
terih se sestave več ne zavedamo: o-blak, ra-zum,
nik-dar, la-hko;
c) znaka
lj
,
n j
označujeta enoten glas, zato ju ne
ločimo: nadalj-nji, živ-ljenj-ski, pomanj-kljiv, po-lje.
Tudi skupina
šč
ostane sk u p a j: pu-šča-va, sla
ščica.
STAVA
LOČIL
Ločila so znamenja, ki jih rabimo v pisavi, da lo
čimo med seboj posamezne člene ali stavke. Poznamo:
vejico, piko, dvopičje, podpičje, klicaj, vprašaj, na
rekovaj, opuščaj, vezaj, pomišljaj, enačaj, oklepaj.
I. Vejico
rabimo le sredi stavka in sicer:
1. loči zvalnike, samostojne vzklike in medmete:
Bilo j
e,Mozes,
tebi naročeno.
Gorje
, kdor nima doma!
Ostrigli,
oh
, so mi peroti!
Ako medmet nima posebnega poudarka, se ne piše
vejica:
O Vrba,
srečna, draga vas domača!
2. loči pristavek (apozicijo) od pojasnjene besede,
če je pristavek poudarjen in stoji za njo: France
Prešeren,
naš največji pesnih,
se je rodil na Vrbi. Na
Notranjskem stoji vas,
Vrh po imenu
.
V
četrtek,
6
.
julija,
se je pričelo delo.
Vejice ne pišemo, ako stoji pristavek kot nepo
udarjen prilastek pred imenom:
Naš največji pesnih
France Prešeren
se je rodil na Vrbi.
V datumih med prislovom k ra ja in časa ne pišemo
vejice: V Novem mestu dne 1. avgusta 1939.
122
