rek: iz Save Dolinke, ki izvira blizu Rateč,
in
Save
Bohinjke, ki prihaja iz Savice.
8. loči vrinjene, vmesne ali skrajšane stavke: P re
šeren je bil,
kakor znano
, po poklicu odvetnik. Ura,
enkrat zamujena
, ne vrne se nobena. To rekši, izgine.
9. ne piše se pri sestavljenih prislovih: Bežale so
misli Bog ve kam in Bog vedi pred kom.
II.
Pika
se piše:
1. na koncu povednega in odvisno vprašalnega
stavka: Danes sije sonce. Vprašal me je, kam grem.
2. po napisih, podpisih in naslovih, kadar se na
vajajo: Mladim srcem. Spisal Fr. Ks. Meško. II. zv.
Celovec 1914. Izdala Družba sv. Mohorja.
Pomni, da pike ne pišemo pri podpisih, nadpisih,
naslovih, na naslovnih straneh, reklamnih plakatih,
trgovskih tablah itd.!
3. po k ra tic ah : Fr. Ks. Meško. Sv. Ana v Slov. gor.
Brez pike pišemo kratice za mere, uteži, denar,
kemijske prvine in lastna imena (m,
kg, din, S, SPD );
4. za vrstilnimi števniki, kadar jih pišemo s šte
vilkami: Prešeren se je rodil dne 3. XII. 1800. leta na
Vrbi. Na 1. str. je 1 napaka.
Za letnico ne pišemo pike, kadar ni zraven besede
leto
(l. ) : Napoleon je 1802 postal konzul, bil od
1804—1814 cesar in umrl 1821 v pregnanstvu.
III.
Dvopičje
opozarja na kako besedo ali stavek:
1. stoji pred deli, ki jih naštevamo: Poljski pri
delki so: krompir, zelje, korenje, koruza in žito.
2. po pripravljajočih stavkih: Kdo bo dal: ti ali
jaz?
3. po napovednem stavku pred premim govorom:
Kristus pravi: »Ljubite svoje sovražnike!«
4. v periodi loči prorek od poreka.
