3. loči nedoločnik, kadar nadomešča odvisni stavek
z veznikom da: Bog ima pravico, grešnike kaznovati.
Če je nedoločnik osebek, se vejica ne rab i: Elek
trične žice dotikati se je smrtno nevarno.
4. loči istovrstne stavčne člene, ki se dado zvezati
z veznikom in: Voda pada, sahne, gine.
P ri členih, ki se ne dado zvezati z in, se vejica ne
piše: Najlepše je pod ljubo domačo streho.
5. vejica se ne piše, kadar so istovrstni stavčni
členi zvezani z vezniki: in, pa, ter, kakor, kot, tako —
kakor, i — i, ni — ni, ne — ne, niti — niti, ni, ne,
niti. Oče pa mati sta šla v mesto. Ne hčere ne sina
po meni ne bo. Ne laži niti sebi niti drugim.
P ri vseh drugih veznikih stoji vejica: a, ali, toda,
potem, nato, zato, temveč, ampak, tudi, kajti, ker, ko,
kjer, če, da, ne le — ampak tudi, zdaj — zdaj itd.
Če si sledita dva veznika, se pred drugim vezni
kom piše vejica le, če se z njim začenja nov stavek:
Le piši materi,
da, če
ne bo do sobote denarja, ne boš
več stanoval pri nas.
Napačna je vejica med dvema veznikoma v p ri
merih: Medtem, ko je ta preudarjal, je oni odšel.
Kljub temu, da ima človek razum, ne zmore vsega. Še
prej, ko se je zdanilo, so vstali. In, če pogledamo v
človekovo dušo, je stvar ista. (Pravilno:
Medtem ko
je
. . . ,
Kljub temu da ima
. . . ,
Še prej ko se je zdanilo
=
preden se je . . . ,
In če pogledamo
. . . )
6. stoji pred besedami, ki se naštevajo: Svet ta
rejo razne nadloge, kakor kuga, vojska, lakota.
7. loči v priredjih in podredjih posamezne stavke:
Kadar so kaplje, ki padejo iz oblakov, izredno velike
in goste, tako da dežuje, kakor bi iz škafa lilo, p ra
vimo, da se je oblak utrgal, dasi s temi besedami ne
zadenemo bistva prikazni, ki jo opazujemo.
Pred in,
pa, ter
stoji vejica le, ako jo zahteva
spredaj stoječi vrinjeni stavek: Sava nastane iz dveh
123
