posebej opozoriti na pravilno knjižno izreko, tedaj
rabimo tale pravorečna znamenja:
1. o s t r i v e c za dolge ozke vokale: roke, go
spod, naroda;
2. s t r e š i c o za dolga široka in naglašena
e
in
o:
žena, zelena, r osa, gospoda. Po zemlji srečno hodi,
moj up je šel po vodi;
3. k r a t i v e c na kratkih zlogih, ki se izrekajo
navadno široko: b rat, bob, zet, kmet, nič, kup, pekel,
semenj.
Ta pravorečna znamenja uporabljamo:
1. za razločevanje ozkih in širokih e in o: mora
ga tlači — v šolo mora iti, gospoda — gospoda, trn je
bode — prišel bode, leto p reteče — bojim se p reteče
nevarnosti, vodi ga! — slabo me vodi, daj meni! —
on slabo meni itd.
Napačno je rabiti strešico v mn. rod.: ovâ c, gorâ ,
vodâ, o trok, voz. Prav je: ovac, gora , voda , o trok,
voz.
2. za razlikovanje enako pisanih besed: svetnik —
svetnik, hiti — hiti!, sedi — sedi!, velika cesta — ve
lika gora, ura je bila osem — davi je bila slana, tako
hudo mi je — t ako hudo uro smo dočakali, sveta —
sveta, peta — peta, p remična enačba — premična
vrata, kanon — kanon, J ustica — ju stica, Milica —
milica itd.
3. pri manj znanih besedah za oznako prave iz
reke: zavrelica, beseda, demanti;
4. pri besedah, ki se včasih napačno naglašujejo:
kladivo, Radeče, R ateče, Pohorje, pohorski, gorovje
Kozjak, Ju rij Kozjak.
SOGLASNIKI V PISAVI IN IZREKI
I.
Glasovi l.
Slovenščina ima četvoren
l
: sred
njega, mehkega, trdega in zlogotvornega.
1. S r e d n j i
l
govorimo pred samoglasniki: las,
moli. Pred soglasniki in na koncu besed ga imamo
9
131
