bijo s pridom stare izraze: vojščak, vojska, rabelj,
voza itd.
Končno ločimo tudi jezik po pokrajinah (glej po
glavje o slov. n a re č jih ); dolenjski pisatelji (Zorec)
opisujejo svoje ljudi z nekoliko drugačnim jezikom
kot gorenjski (Finžgar) ali štajerski (Miško Kranjec).
O PESNIŠKEM JEZIKU
Izražanje v leposlovju mora biti še prav posebno
lepo in izbrano, da doseže umetniški cilj. Zato okra
simo pesniški in govorniški jezik z govornimi slikami,
ki jih imenujemo trope in figure.
A. TROPE imenujemo rabo besed v prenesenem
ali zamenjanem pomenu, s čimer se pomnoži njihova
čustvena vrednost. Najvažnejša tropa sta metafora in
metonimija.
I.
Metafora
(prispodoba) je zamenjava dveh poj
mov zaradi neke podobnosti, ki si jo mislimo med
dvema predmetoma. Prvotni izraz se navadno zamolči
in se pokaže samo slika:
skeleča
misel,
zlata
zarja,
strupeni
jeziki,
kameno
srce,
sladka
nada,
večer
živ
ljenja.
Posebne vrste metafore so sledeče:
1. p r i s p o d o b a (komparacija) je do k ra ja iz
peljana primera, ki prvotno misel in preneseno sliko
primerja z vezniki
ko
,
ko t, ka ko r
: suh
ko poper
,
zdrav
ko riba
, pijan
ko mavra,
tema
ko v rogu,
junak
ko listje
trepeta;
2. a l e g o r i j a (prilika) je prispodoba, ki je raz
širjena na vso pesem ali povest in ki nazorno pred-
očuje abstrak tne pojme: Prim. Gregorčičevo V pepel
nični noči in Prešernovo Orglar!
3. p r e g o v o r i in u g a n k e so ponajveč lepe
pesniške m etafo re:
Tudi slepa kokos včasih zrno
najde
. —
Rojen še oča ni, sin že po strehi leti
.
