I.
Glasovne figure
nosijo melodijo besede in so:
1. a s o n a n c a , če se ponavljajo isti samoglas
niki: Rog odmeva bojni po poljani. Kjer dom bo moj
in tvoj;
2. a1i t e r a c i j a , če se začenjajo besede z istimi
soglasniki: Slovani slavimo slavo Slave sinov slavnih,
prah in pepel, srepa smrt, m o rje . . . polno plitvin je
peščenih, prepolno pretečih je skal, vedra višnje-
vost višav;
3. r i m a , če se ujemajo samoglasniki in soglas
niki: domovina — dedovina,
cenjeni
— namenjeni,
oblasč —
čast.
Nahajamo jo često v mnogih, zlasti
narodnih rečenicah: razlika mika, črez
drn
in
strn
,
hrušč in trušč, delo in jelo.
II.
Besedne figure
so:
1. p a r o n o m a z i j a (enakoglasje besed) je zveza
dveh besed istega korena:
zvon zvoni
,
pot ptujem,
življenje živim
,
iz daljnih dalj
, težke
misli misli
Abdu-
raman,
bojujem boj, spi spanje
pravičnega;
2. p l e o n a z e m (preobilje) je kopičenje sinoni
mov in sorodnih izrazov: Sprejmi naš
jok
in
vzdih
in
stok.
Prelivajoče se
življenje
,
prerojevanje
,
pre
snavljanje.
3. t a v t o l o g i j a (istor ečje) ponovi iste misli
z drugimi besedami:
Počivaj
,
snivaj
sladko spanje.
Neskončno
,
brez konca in kraja
se je vlekla pot.
4. o n o m a t o p o i j a (sličnoglasje) posnema na
ravne glasove: Zakaj nje glas buči, grm i? In
šklink
,
pokrov razbit! In —
lop!
Zapre peklenski mi zaklop!
In
poki
in zdrobljena je vaga!
III.
Stavčne figure
dajejo celemu stavku poseben
pomen:
1. n a g o v o r (apostrofa) naslovi besede narav
nost na odsotno osebo ali predmet, kot da sta navzoča
in živa:
Krasna si, bistra hči planin! O, vdova tožna,
zapuščena, ti mati toliko sirot!
