rekel, pa je rekla, pa je d e ja la )! Tudi ne začenjaj
zaporednih stavkov z istimi vezniki!
V.
Naravnost
zahteva, da rabimo besede v tistem
pomenu, ki ga imajo v navadnem govorjenju. Jezik
mora biti resničen, to je v pravem odnosu do stvari,
ki jo izraža. Biti mora tudi logičen. Zato ne p re tira
vaj, da ne padeš v afektacijo, ki odbija in je smešna.
Afektacija in sentimentalnost sta stilistično vedno
neresnični, enako superlativi in deminutivi. Če je je
zik preobložen z izrazi, tropi in figurami in se na
vadne stvari preko mere povišujejo, govorimo o
b o m b a s t i č n e m (nabuhlem) slogu, n. pr.
Pre
srečna
zamisel je bila, da je
velezaslužni
predsednik
lastnoročno
poklonil
neumornemu
bratskemu društvu
prekrasen
nov prapor, ki naj bo vsem trajen znak na
šega
globokega
priznanja za
neminljive
zasluge na
šega slavljenca.
Slog nadalje zahteva, da mora biti jezikovni izraz
primeren ljudem, o katerih govorimo. Vsak stan ima
kake posebnosti v besednem zakladu, skladnji in tudi
obliki. Preprosti ljudje se drže starejšega, bolj narod
nega izražanja, na izobražence pa vplivajo tu ji čas
niki in strokovne knjige; njih jezik ima mnogo izpo
sojenih in tu jih izrazov te r tu jih stavčnih zvez in je
preprostim ljudem često neumljiv. Dobro znani so di
jaški, vojaški, kramarski in pa zločinski jezik. Kar
je v enem od teh jezikov lepo, je v drugem grdo:
Študent
sprica
ure, gleda na
čebulo
,
plonka
in
suflira;
profesor
ima okno
in
piše naloge po voznem redu.
Ker
ima vsaka beseda svojo posebno stilistično funkcijo,
zato moramo gojiti funkcionalno razlikovanje. Hu
morist Milčinski lahko govori o
samofrču
in
samo-
drču,
v resnem govoru pa poznamo samo
letalo
in
avtomobil.
Jezik pa ni različen samo po družabnih slojih, am
pak se tudi loči sedanji jezik od jezika prejšnjih dob.
P isatelji zgodovinskih romanov (Pregelj, Tavčar) ra
