4. u k r a s n i ali s t a l n i p r i d e v k i (epitheta
ornantia) podkrepljujejo nazornost misli:
bela
Ljub
ljana,
sinji
Jadran,
tožni
Korotan,
bleda
luna,
zlata
kapljica,
sivo
morje,
zlato
sonce,
črn
zamorec,
teman
oblak,
siva
skala;
5. p o o s e b l j e n j e (personifikacija) prikazuje
abstraktne pojme ali mrtve stvari kot živa b itja in s
človeškimi lastnostm i:
sonce vzhaja, trta rodi, veselje
vriska
itd.;
6. s t a l n a r e k l a (fraze) so prvotni preneseni
pomen navadno že izgubila:
prekositi koga, pregla
vice delati, za nos voditi, po robu se postaviti
.
II.
Metonomija
(preimenovanje) je zamena dveh
pojmov zaradi kake miselne zveze, ki je med njima.
Taka zveza je lahko:
1. med lastnikom in lastnino:
Sosed
Luka je po
gorel. Tu je kaj gostoljubna
hiša !
2. med krajem in prebivalci: Da bi
nebesa
milost
nam skazala! Vse
mesto
je pokoncu. O tem govori že
vsa
vas
.
3. med tvarino in izdelkom:
železo
se mu je zadrlo
v prsi. Turško
rumeno zlato
plačilo bogato ti bo.
4. med znamenjem (simbolom) in zaznamovano
rečjo:
palmova vejica
(zmaga),
oljkova vejica
(m ir).
5. med abstraktnim in konkretnim:
Mladost
je no
rost. Plesale
lepote
iz Ljubljane so cele.
6. med vzrokom in učinkom: Ne uniči
žuljev
prid
nih rok!
Prebledeti
(p restrašiti se),
zardeti
(sramo
vati se).
III. Od ostalih tropov so važni še:
1. s i n e k d o h a (sovzprejetje) označuje zame
njavo
a) celote z delom (pars pro to to ) : pase pet
repov
,
ima pet
glav
v hlevu, pod svojo
streho
svoj gospodar;
b) množine z ednino:
Turek
škili čez mejo.
