c) nedoločenega števila z določenim:
Sto in sto
glasov grmi: rešitelj Jefte naj živi!
2. e m f a z a (zanos) daje besedi globlji pomen s
pomenljivim poudarjanjem: Umrl je
m o ž!
Pač mnogo
moških
, a malo
mož
naš vek rodi!
3. i r o n i j a (posmeh) izraža grajo v obliki hvale.
Namesto pravega izraza uporablja nasprotnega. P rim .:
To
je lepo!
To ti je
prava
cvetka!
Junaki pa taki!
Lepe
reči slišimo o tebi.
4. s a r k a z e m (piker zasmeh) je hujše stopnje
ironija: »
Boga hvali, pa umri!«
je rekla žena na
gnoju ležečemu gobavemu Jobu.
5. 1i t o t a (skromna trditev) je zanikano na
sprotje; namesto da bi kako stvar povedali naravnost,
rabimo nasproten izraz in ga zanikamo:
To ni naj
-
lepše
. Prišel sem v
nemajhno
zadrego.
6. e v f e m i z e m je uporaba blagega izraza, kjer
bi bila huda beseda na mestu: namesto »umrl« p ra
vimo:
zaspal je, preselil se je v večnost, preminul
je, zatisnil je oči, Bog ga je poklical k sebi
itd.
7. h i p e r b o l a (pretiravanje) je pretirana pri
spodoba: Mož bo
gora
. Za gradom teče rdeča kri, da
bi gnala mlinske kamne tri
. Vrh dviguje svoj
v oblake.
Kako je kri
v potokih
tekla. Hram dviguje se
v nebo.
8. o k s i m o r o n (bistroumen nesmisel) je zveza
dveh navidez izključujočih se pojmov:
Javna
tajnost.
Molče
trobental bo. Pesnik je še na tleh
brez tal. Živ
mrlič.
Trop mora biti značilen, da misel bolje izrazi ka
kor navadna beseda, in skladen te r logičen, da se
prvotni in zamenjani pojem miselno ujemata.
B. FIGURE dajejo besedam lepoto in globlji po
men po zunanje s posebno izreko ali posebno besedno
stavo. Posebno obliko dajemo posameznim glasovom,
poedinim besedam ali celemu stavku, zato imamo gla
sovne, besedne in stavčne figure ali okrase.
143
