P ri obrazilu -lec izgovarjamo v starih domačih
besedah dvoustnični
u
(palca, tkalca, bralca, poslu
šalca, prebivalca), v novih in iz večine le knjižno
rabljenih tvorbah pa srednji l (metalca, krotilca).
Trdi
l
izgovarjamo na koncu besede in pred so
glasnikom izjemoma kot srednji l v tehle primerih:
a) v mn. rod. samostalnikov na -la in -lo: daril,
del, skal, šol, čebel, dekel, meril, tal, dežel;
b) v izvedenkah iz osnov na -la in -lo: darilce,
delce, skalnat, šolski, čebelni, dekelski, merilce, talni,
deželski, svilnat, milnica, hvalnica, jedilnica, dvigalna
črpalka, jadralno letalstvo itd.
c) v mn. orod. samostalnikov pred končnico -mi:
z volmi, z živalmi, s piščalmi;
d) v slovanskih izposojenkah in novih, po večini
književnih tvorbah: bolnica, stolnica, razkol, pomol,
prestol, preval, bogomil, glagol, bol, stolp, spol, tul,
velmož, polkovnik, kolkovati itd.;
e) v tu jkah : gol, pokal, kanal, general, kardinal,
ideal, alt, oltar, balkon, balzam, palma, volt itd.
4. Z l o g o t v o r n i
l
stoji v besedah: grlce,
čmrlj itd.
II.
Glas r
ima vlogo soglasnika ali samoglasnika.
1. S o g l a s n i k je v začetku besede pred samo
glasnikom in na koncu zloga: res, rana, grad, morda,
sever, razor.
2. S a m o g l a s n i k je v začetku besede pred so
glasnikom in med dvema soglasnikoma: rdeč, rjav,
rž, prt, smrt, brdo, grmeti, dobršen, ogrski, m inistr
stvo, oktobrski, decembrski, odrski, litrski, etrski,
kilometrski, ikrn, smotrn, zanikrn, vetrc, piskrc, jetr-
nik, vetrnica, jadrnica, pekrčan, Petrček itd.
Glas r ima tu svoj zlog, je zlogotvoren in ima
vlogo samoglasnika, zato more tvoriti s spredaj sto
ječim samoglasnikom dvoglasnik: živordeč, bela rjuha,
133
