samo v tujkah, izposojenkah in novih tvorbah (glej
točko 3).
2. M e h k i
l’
je po izreki enoten glas, a ker ni
mamo zanj posebnega znaka, ga pišemo z
lj:
beljak,
ljubljen, življenje, trpljenje, zelje.
Ker se je v mnogih narečjih
lj
izgubil in se v iz
reki zenačil s srednjim
l
, zato sta se začela tudi v pi
savi
lj
in
l
zamenjavati. Pomni, da pišemo: kok
lj
a,
kode
lj
a,
lj
u
lj
ka, mande
lj
,
nagelj,
tempe
lj
, sab
lj
a, o
lj
ka,
za
lj
šati. Nasprotno pa pišemo: ange
l
, kope
l
, krog
l
a,
šk at
l
a, bak
l
a, berg
l
a, sveti
l
ka, ze
l
nik, razvoz
l
ati.
V nekaterih primerih skupina
lj
ne označuje
mehkega
lj,
ampak obsega dva samostojna glasova
l
in
j,
ki se izrekata vsak zase; nahajamo ga celo v
dveh zlogih, zlasti v končnicah: z živa
lj
o, s
soljo, na
silje,
kobi
lj
i (to re j: žival-jo, sol-jo itd.).
3. T r d i
l
stoji na koncu besede in sredi besede
pred soglasnikom; izgovarja se kot dvoustnični pri
pornik u
: cel
, ko
l
, vese
l
, vo
l
k, do
l
g, vo
l
na, so
l
za,
bo
l
nik, do
l
žnost, do
l
žina, nedo
l
žen.
Trdi
l
se je ob ustanovitvi knjižnega jezika (Tru
bar 1551) govoril kot pravi trd i
l
, podobno današ
njemu ruskemu in poljskemu. Ob koncu 16. stol. pa
se je spremenil v dvoustnični
u.
Tako se govori danes
po vsem slovenskem jezikovnem ozemlju (razen v
Reziji in P rlekiji), zato se tudi rabi v knjižni izreki.
Ker se od konca 16. stol. ne loči več v govoru trdi
l
od
v
, zato sta se začela v pisavi zamenjavati. To se
je pokazalo zlasti pri obrazilu -
lec
,
-vec.
Danes velja
pravilo: samostalniki, ki zaznamujejo delujoče osebe,
se pišejo s končnico -
alec
, -
alka
,
-ilec, -ilka
(prebi
valec, tkalec, nosilec, delodajalec, zmagalec).
Izjeme so samostalniki, ki so izvedeni iz pridev
nikov na
-av
(bahavec, jecavec, hiravec) in v katerih
stoji pred končnico kak
l
ali
lj
(volivec, ponavljavec,
sestavljavec, delavec). Enako pišemo: brivec, pivec,
pivnik, števec, grevec itd.
132
