Ločiti je treba ozka
e o
od širokih
e o :
mora —
mora, hodi! — hodi, vodi! — vodi, meni — meni,
kosec — kosec itd.
V nedoločniku se izreka končni
-i
k ratko ; ne sme
mo pretiravati pa tudi ne izpuščati: prositi, delati,
goreti.
V skupini
er
izrekamo silno ozek
e,
nikoli pa ne
širokega
e :
vera, mera, večer. P rešeren itd.
Vera
je
žensko krstno ime,
vera
pa religija.
Samoglasniki se izrekajo jasno in čisto tudi pred
trdim
l
v opisovalnem deležniku; primere nosil, kihnil,
hotel, rekel, delal, kupoval, imel, šel izgovarjaj: nos
i u
kihn
iu
hoteu , r ekəu, del
au,
kupovau, imeu,
šəu .
Ni
koli pa ne smemo samoglasnika izpustiti (nosu,
kihnu, hotu, reku, delu, imu, šu) ali pa izrekati kot
o (hotov, rekov, delov, kupovov, imov, šov).
Polglasnik
se piše s črko e, a pri tem je pomniti,
da je polglasnik samostojen glas in da se od ozkega
in širokega
e
bistveno loči. Izgovarja se pri srednji
legi jezične ploskve. Polglasnik je lahko kratko po
udarjen ali pa nepoudarjen. Nahaja se v osnovah in
v obrazilih:
a) v osnovah: ves, kes, pes, sen, pekel, bezeg, ste-
ber, semenj, megla , steza, tema , bedeti, pečka , sence ;
b) v obrazilih v imen. in tož. ednine samostalnikov
in pridevnikov, ki se končujejo na soglasniške sku
pine: starec, lovec, ocet, pesem, gladek, krasen, k ru
šen, dober.
Vrinjeni (epentetski) polglasnik imamo v soglas
niških skupinah pred končnimi
r l lj
v rod. množine:
isker, dekel, kapelj.
Na Štajerskem, Koroškem in Prekmurskem se go
vori namesto polglasnika čisti ozki ali široki
e:
den,
meša, f teknem; ves, pes, pesji itd. V olikanem govoru
se ne sme izrekati po šegi teh narečij, ker knjižni
jezik te posebnosti ni sprejel.
128
