VII.
S T I L I S T I K A
O JEZIKOVNEM SLOGU
S tilistika je nauk o slogu ali stilu, t. j. o dobrem
načinu izražanja misli. Medtem ko govori slovnica
samo o tem, ali je nekaj pravilno izgovorjeno in na
pisano, gre stilistika dalje in raziskuje, ali je lepo in
namenu primerno povedano to, kar je slovnično p ra
vilno. Lahko je nekaj slovnično brez napake, a stili
stično ni lepo. Poznamo dvojen slog : jezikovni in knji
ževni. Jezikovni slog govori o tem, kako se rabijo po
samezne oblike, besede in besedne zveze te r posa
mezni stavki v govoru, da bo izražanje lepo in p ri
merno namenu, ki mu služi. Književni slog pa raz
pravlja o jeziku književnih vrst, n. pr. lirske in epske
pesmi, romana ali črtice, razprave ali govora itd.
Lastnosti dobrega jezikovnega sloga so sledeče:
I.
Slovnična pravilnost.
Jezik mora ustrezati vsem
slovničnim pravilom in ga ne smejo pačiti pravopisni
pogreški. Tudi ni dopustno, da pišemo eno in isto be
sedo zdaj tako zdaj drugače, četudi sta oba načina v
rabi; n. pr. zopet — spet, sedaj — zdaj, dalje dalj —
dlje, minilo — minulo, meseca — mesca, k njej — k
nji; z menoj, s teboj, s seboj — z mano, s tabo, s
sabo, sprehod — izprehod, izgubiti — zgubiti,
kljub
—
vkl
jub, vzgled — zgled, besed — besedi, dreviti —
drviti, skoro — skoraj, grada — gradu.
II.
Beseda čistost in točnost.
V jeziku ne smemo
uporabljati po nepotrebnem tu jih in izposojenih be
sed. Izogibati se moramo zastarelih izrazov (arhaiz
mov) in besed, ki se rabijo le v narečju (dialektizmov)
ali pa so znane le v posamezni pokrajini ali k raju
(provincializmov in lokalizmov). Nikdar ne rabimo
preprostih in odurnih izrazov (vulgarnih besed) te r
raznih barbarizmov!
