2. g o v o r n i š k o (retorično) vprašanje ne po
trebuje odgovora, ker živeje izraža misel kakor iz
javni stavek:
Kje bratoljubja si videl oltarje? Koga
mi je prinesla pevska žila?
3. a n t i t e z a (nasprotje) postavlja dva pojma v
nasprotje in ju tako miselno poudarja:
Mi
sejemo —
grad
nam požanje,
njegovo
vse —
naše
nič. Ne
zdru
ženja, ločitve
zdaj so časi.
Drobno
srce —
brezmejno
gorje.
Iz naših narodnih pesmi je znana slovanska an ti
teza, ki najprej vpraša, nato zanika in končno izpove:
Ali meglica ta je od vodice? Ta meglica ni mi od vo
dice; to je sapa turških konj meglena.
4. k l i m a k s (gradacija ali stopnjevanje) po
udarja predstavo z vrsto vedno močnejših izrazov:
Jaz
se ne ganem, kljubujem , ostanem. Dobro
je po
svetu,
bolje
doma,
najbolje
pri materi.
5. i t e r a c i j a (geminacija ali podvojitev) po
udarja pomen s ponovitvijo iste besede:
Plavaj, pla
va j
, barčica.
Tam gori, tam gori
za tre tjo goro.
6. a n a f o r a (ponavljanje) začenja več stavkov
ali verzov z isto besedo ali besedno skupino: Moj oče
tlačan,
jaz
tlačan
, ti sinko
boš v robstvu vkovan
;
tlačani
na svet se rodimo,
tlačani
ga spet zapustimo.
7. a p o s i o p e z a (zamolk) učinkovito zamolči
konec misli:
Takoj tiho, če ne
—!
8. e l i p s a (izpust) izpušča kak stavkov člen, ki
pa si ga moremo po smislu dopolniti: Visoko letal
(ptič, človek),
nizko padel. Ti
(poženeš)
očeta do
praga, sin
(požene)
tebe čez prag.
9. p a r a d o k s o n je vsaka trditev, ki navidez
nasprotuje naši pameti. Često zaostri konec stavka
nenadoma s kako presenetljivo mislijo: Človek mora
že veliko vedeti, da sprevidi, kako —
malo ve.
10. a s i n d e t o n (brezvezje) izpušča veznike v
živahnem govoru: Voda
pada, gine, sahne.
Slovnica slov. knjiž. jezika 10
145
