Toda v naslednjih primerih se govori predlog u s pravim
s amo g l a s nikom
a:
ubrati, ubrala, ubralo, ubirati, udrihati,
udri, utirita itd
.1
§ 21. V pesmih se more
a)
predlog u pisati z v ; če pa
stoji pred njim
b)
kak samoglasnik, tvori z njim d v o g l a s nik..
Primeri:
a)
„Bog v smili sel“ zdihuje (Preš.). Vmirile prsi, lica se-
zjasnila (Preš.).
b)
Veselo čem živeti — junaško vmreti (Preš.). Nobena luč
se skoz oblak ne vkrade (Preš.). V njej zdihi v sladke nam so-
glase vbrani (s tritar).
Dvoglasniki.
§ 22. Kadar se izgovorita dva samoglasnika v enem zlogu,
nastane dvoglasnik (diftong). Dvoglasniki so na koncu zlogov in;
pred soglasniki in nastanejo, ako sta oba samoglasnika ali vsaj
drugi nepoudarjen.
Navadni dvoglasniki so zveze osrednjih samoglasnikov (e, ə,
a, o) s skrajnima samoglasnikoma (i, u). Ker sta naša j
in
v n
a
koncu zlogov in pred soglasniki po kakovosti prava samoglasnika
(i, u), se zlijeta s spred stoječim samoglasnikom v en zlog.
V pisavi se dvoglasniki ne izražajo posebej.
s lovenščina ima kra t ke in dol ge dvoglasnike.
Kratki d v o g l a s ni ki so: zdaj (izgovori: zdaj); prav
(izgovori: praw ali prau) ; enako se govori: precej, pokoj, moli
tev, delavca, ravnina, siv, varuj, naj itd.
Do l g i dvog l a s ni ki so: krâjnik (izgovori: krâinik), maj,
zglâvje, glav (rod. množine) itd
.2
Le korenski v pred r-om in v pred končnicama -j e v imen. množ. mošk.
sp. in
-jo
v orodn. edn. ni dvoustnični v (w), temveč pravi ustnično-zobni v,
ki ne tvori dvoglasnika s spred stoječim samoglasnikom, torej: v rag, vredno,
v reme itd.; črvje ; s krvjo, vrvjo, brvjo itd.
§ 23. s spred stoječim samoglasnikom more vsak samoglasnik
tvoriti dvoglasnik. To velja za vezano in nevezano besedo.
1 Na
vzhodu se govori tukaj v u : vubrati, vubirati kakor korenski
u,
n. pr. vuk, vuho, vučim itd. za ubrati, ubirati, uk, uho, učim.
2
Bili Kranjci in vzhodni Štajerci nimajo dvoglasnikov pri v , ker nimajo
dvoustničnega w, temveč govore pred nezvenečimi soglasnik f, pred zvenečimi
ustnično-zobni v , n. pr. praf, glaf, of-ca, of-sa, delaf-ca, dobraf-ca (rod. od do—
bravec), pef-cef, mrtəf; pozdra-vlja, popra-vlja, zdra-vnik itd.
