To poznamenovanje nam rabi za zunanje izpremembe le-teh
soglasnikov.
§ 5. Pregled soglasnikov.
Glasovi v besedi in v stavku.
§
6
. Opisani glasovi v živem govoru niso ločeni, ampak
prehajajo drug v drugega. s lede si samoglasniki in soglasniki ter
tvorijo glasovne skupine, katere imenujemo zloge. V govoru niso
vsi zlogi kakor tudi ne vsi glasovi enaki, temveč se ločijo med
seboj po trajanju, poudarku in glasovni višini. Po trajanju se ločijo
samoglasniki v dolge in kratke. V vsaki besedi ima en samoglasnik
glavni poudarek. Poudarjene samoglasnike izgovarjamo z večjo
močjo, t. j. zračni tok je bolj zgoščen, zaradi česar je amplituda
glasilničnih tresljajev večja, organi v ustih so za poudarjene
samoglasnike izraziteje nastavljeni, kar daje samoglasnikomdoločen
značaj. Dolgi samoglasniki imajo dvojen poudarek:
a)
rastoč, če
jakost proti koncu raste,
b)
padajoč, če se jakost glasu takoj
v začetka dvigne in proti koncu pada. V obeh primerih jo spremlja
vzporedno rastoča ali padajoča glasovna višiua.
Kako vplivajo soglasniki in samoglasniki drug na drugega,
glej v poglavju o prilikovanju (§ 65—73).
