Toda pomni, da se mora p i s at i i: dediščina; kladivo;
lisica; malinica; malica, malicati; moči (= nedoločnik): ni moči
storiti; paličica; pralica; sinica. Pridevniki -in: materin jezik, ma
terina solza; sestrin mož. s amostalniško rabljeni pridevniki:
duhovni (duhovnik), modri, popotni; dalje: vesoljni (svet); sleherni,
vsak(a)teri itd.
e.
§
10.
Pisava izraža s črko
e
sledeče glasove: 1. pravi
e,
ki more biti
a)
ozki e
,
b)
ozki e
in
c)
široki
e;
2
. polglasnik,
ki je po izvoru in izreki docela različen od
e.
1
. Glas e je po izreki t roj en:
a)
Ozki e v primerih kakor: vežem, med, led, resa, red,
pet, sreča, leča, zebsti, deset, jetra, začeti, napeti, kleti, vzeti,
meti—manem; žeti—žanjem, (o)žeti—žmem.
Ozki e je nasta l:
1
. iz starega prvotnega
e,
n. pr. še st, prim. nem. sechs,
lat. sex, gršk. ε ξ
;
2
. iz starejšega nosnega e, staroslov. e
n. pr. pet, prim.
gr. πευτε
.
Ostanke starejšega e
(nastal iz prvot.
en, em; n, m
pred soglasn.)
imamo še v nekaterih besedah. Na Koroškem, v gornjem delu Štajerske in v
Prekmurju se govori še mesene, mesenca. V Reziji, na Goriškem in na Koroškem:
venči (= večji). V Zilji: srenča (sreča), lenča (leča), senči (seči), dosenči, pri-
senči itd. Pri končnicah -e t i se da prvotni n (ali m) spoznati iz sedanjiške
oblike: zapeti (iz zapenti!): zapn-em; začeti: začn-em; žeti: žan-jem, ženjica,
žnjica; m eti: man-em; ožeti: ožm-em.—V Podjunski dolini na Koroškem se
govori ta e še dandanes nosniški: e, a.
V Pleteršnikovem slovarju se piše ta ozki
e
s ključico
spodaj (e) n. pr. šest, sedem, jetra itd.
b)
Ozki e v primerih kakor: del, delo, ded, deda, hlebec,
jed, jesti, les, mesto, leto, lep, lepa, lepo, stena, treba itd.
Ozki e je nastal:
1
. iz nekdanjega e, n. pr. s eme; lat. semen;
2
. iz
nekdanjega dvoglasnika (ai, oi itd.), n. pr. del (nastalo iz d a i l
- ) ,
gr. δαίτη
delež; nem. Teil, teilen; stena, nem. stein (gotsko: stains).
Do Vodnika (konec 18. stol.) se je pisal ta e navadno z ej
(svejt, lejtu, snejg itd.).
V Pleteršnikovem slovarju se piše ta e s piko od spodaj
(e), n. pr. del, delo itd.
s tara cerkv. slovanščina je imela v tem primeru <k>(jat), ki
se v latinici piše e
.
Kratki in nepoudarjeni e se v nekaterih narečjih že od 16. stol. govori
ali kot čisti i ali pa zamolklo kakor kratki in nepoudarjeni i in u, mnogokrat
je celo onemel. Taka izreka je vplivala tudi na pisavo. Namesto prvotnega e
pišemo i, n. pr. pomniti, zapomniti, pomnil, ila, ilo, plesniti, sumniti (iz: po
mniti, pomnil, plesneti, sumniti itd.). Dalje pišemo zlod, zlodja, vislice na
mesto zlodej, viselice. V olikanem govoru se izreka ta e čisto!
