1
. V z ače t ka be s ede je r z l ogo t voren , n. pr.: rdeč,
rja, rjav, rjuha, rjuti, rjovem, rt, rtič; rž; rvati.
r ima tu s voj z l og in se govori s amogl asniško, torej:
r-deč, r-jav itd.
r
ima iste lastnosti kakor drugi samoglasniki, zato more
s spred stoječim samoglasnikom tvoriti dvoglasnik, n. pr.: Kaj
veste vi, kaj to je kri, — sok živi, rdeči, vroči! (Ašk.) A iz srca
mojega — kaplja rdeča kri (Golar).
2
. Med s o g l a s nikoma:
a)
v kor ens kih del ih: brdo,
brglez, grmeti.
Toda pomni, da stoji
e
v primerih kakor: cerkovnik; ver
jeti; žerjav, žerjavica. Dalje pomni: martinček, Martin.
b)
v končn i šk i h del ih: dobršen, kakršen, kolikršen,
koprnenje, ministrski, mojstrski, ogrski, ciprski, istrski, oktobrski,
jadrn, jadrnost, jadrnica, jadrnik; jedrnat, jetrn, jetrnik, jetrnica.
s amoglasni r se govori v knjižni izreki ali s polglasnikom
pred r-om, tedaj ər: smərt ali pa kat or se govori na vzhodnem
Štajerskem in med Prekmurci: r brez polglasnika.
§ 32. Zlogotvorni l
(lj), m, n (nj)
se pišejo brez p o l
g l a s nika, kadar stoje za kakim zlogotvornim soglasnikom:
l, lj: umrl, drl, zrl, žrl, strl; vrl; rod. množ. srednj. sp.: grl
(od grlo); čmrlj;
m: grm, grmek — grmka itd.; strm, strmec — strmca,
množinski rod. ženskega spola: krma — krm; trma — trm;
n, nj: drn, strn, trn, žrn; rod. množ.: srna — srn, zrno —
zrn; trnek — trnka, trnku; črnec — črnca; žrnek — žrnka;
zoprn, črn, domisəln, brezposeln.
§ 33. če stoje l ,
m, n
za soglasniki, ki n i s o zlogotvorni,
se piše polglasni e: umetelən, umetelna; čemerən, severən itd.
n.
§ 34. s lovenščina ima trojen n:
1
. srednji ali navadni n;
2. mehki ali topljeni
nj
in 3. mehkonebni
n
pred
k
in
g.
1
. s rednji ali navadni
n
stoji povsod, kjer ga s tem zna
menjem (n) pišemo, razen pred
k
in
g,
tedaj: naš, nebo, nikoli,
začnem, snamem itd.
2
. Topljeni ali mehki nj je po izreki enoten, ne dvojen
glas. Zanj nimamo posebnega znamenja, zato se topljeni
nj
v
pisavi ne razločuje od skupine
nj,
kjer sta
n
in
j
samostojna
glasova in se izrekata vsak zase.
