Ozka e in e se v navadni pisavi včasih izražata z ostrivcem
nad e (e), n. pr. svetnik (ne svetnik! Rat); vedel je (vedeti!), je
(jesti!), ob peti maši (ob maši, ki s e poje; Iv. Cankar) itd.
c)
Široki e
:
a)
kratki : meč, lev, več itd.;
b)
dol gi :
metla, sestra, teta, žena, omelo, nesem, ženem, vedem itd.
V knjižnem jezika se široki e izraža semtertja s strešico
ˆ
nad e: peta, jedro, vedla, vedlo (od vedem), nesi, ženi itd. Metlo
ima, pa mesti ne zna (Žup.). — s rečno, veselo selo bo naše (Žup.).
V Pleteršnikovem slovarju se piše brez znamenja spodaj,
torej: metla, sestra, teta, žena itd.
Besede s širokim
e
so imele prvotno poudarek na zadnjem zlogu, od
koder je prestopil na zlog z e, n. pr. prvotno žena, sestra, metla, čelo, nesem,
neseš, nesla, neslo itd., kar se govori še dandanes po nekaterih krajih (n. pr.
na Goriškem in v Rožu na Koroškem).
§ 11. Pred r se e govori v več narečjih ko i, zato se v
pisavi oba glasova večkrat mešata. Pomni, da se piše: zmeraj,
zmerom; serec, serast konj (s chimmel), ser (Lammergeier); bera.
2
. Črka
e
nam rabi tudi za p o l g l a s nik.
Polglasnik.1
§ 12. Polglasnik s e piše s črko e. Pomniti pa je, da je
samostojen samoglasnik in se od e bistveno razločuje.
V pisavi se izraža polglasnik semintja s krativcem nad e
(e), n.pr.: Kdo zna — noč t emno razjasnit’, ki tare duha? (Preš.).
Nastlali na s t e zo so pisan ti cvet (Greg.). Ljubezen c v e la je
iz njega (Žup.). In da si s e n samo, bil bi te sanjal (Žup.). Pri
predlogu se (= sə) v pesmih, n. pr. Kot solnce se žarki ognjenimi
(Greg.). In se sabo je govoril (s trit.).
Prvotni k r a t k i ali n e p o u d a r j e n i polglasnik je ostal p o l g l a sn i k
v vseh slovenskih narečjih. Le na Štajerskem in v sosednjem prekmurskem
narečju se govori namesto njega čisti
e.
Prvotni polglasnik, ki je dobil dolg
poudarek, pa je v imenovanih krajih in na vzhodnem Koroškem prešel
v e,
n. pr.: den, len, meh, menjši, meša, mešnik, senje, ves ; dehnem, genem, peli
nem, vteknem, pesji, denešnji itd. (za: dan, lan, mah, manjši, maša, mašnik,
sanje, vas, dahnem, ganem, pahnem, vtaknem, pasji, današnji), kar so pisali še
starejši koroški, štajerski in prekmurski pisatelji. V splošno slovensko pisavo
se ta posebnost ni sprejela, zato se kratki in nepoudarjeni polglasnik v olika
nem govoru ne sme govoriti po šegi teh narečij ko čisti
e.
Glede izreke pomni: polglasnik se pred
v
in trdim l ne sme izpuščati;
c e r k e v , r e k e l , os e l itd.se izrekacerkəw , rekəw, os əw (necerku,reku, osu).
1
V tej knjigi ga pišemo, kjer hočemo nanj posebej opozoriti, z obr
njenim e (ə).
