da zrak neovirano prehaja. (Glej podobo 2 a.) Če je odprtina med
glasilkama preozka in se zrak rahlo drgne ob nji, nastane šnm,
ki ga slišimo n. pr. pri globokem oddiha. Kadar sta si glasilki tako
blizn, da ju pljučni zrak potrese, nastane zven. (Glej podobo 2b.)
V i š i no določata dolgost in napetost glasilk.
3.
Iz grla gre zračni tok v g o l t no , u s tno in vč
tudi v n o s no vot l i no . Glasovi, ki se tvorijo v ustni in nosni
votlini, imajo nosni značaj in jih imenujemo n o s ne g l a s ove.
V ustni votlini oblikujejo glasove j e z i k , u s t n i c e in s podnj a
č e l j u s t, ki ustni votlini
lahko izpreminjajo obliko,
in odzvo čn i (resonančni)
prostor. (Glej podobo 1.)
Nepremični del ustne
votline tvori zgornja če
l j u s t, ki se boči nad jezi
kom od zgornjih zob do
golta; ta obok imenujemo
nebo. Začenja se takoj za
zobmi z malo vzboklino
Podoba
2
a. Lega glasilke pri mirnem dihanju.
(dlesno). Nekako do vrha
oboka se tesno naslanja na
čeljustno kost; ta del je trd in negibljiv, zato se imenuje trdo
nebo (palatum durum); to prehaja v mehko nebo (velum ali
palatum molle), ki je gibljivo in se končuje z j ez i čkom.
J e z i k , ki leži v spodnji čeljusti, je gibčna mišična kepa
in napolnjuje v mirni legi zaprta usta. Najvažnejši del jezika je
j e z i č n a kon i c a , to je v mirni legi na spodnjih zobeh sloneči
rob jezika. J e z i č n o p l o s kev delimo v s prednj i , s r edn j i
in zadn j i del, ki se imenuje tudi j e z i č n i koren. s prednji
del jezične ploskve sega nekako do dlesne; srednji del sega do
mehkega neba; ostali del je jezični koren.
Zobj e tvorijo oporo jeziku in ustnicam. U s t n i c e dolo
čajo odzvočnemu prostoru obliko in velikost ustne odprtine,
bodisi da se naslanjajo tesno na zobe in se razpirajo v razo,
bodisi da se zaokrožajo in daljšajo odprtino ustnemu odzvočne
mu prostoru.
s podnj a č e l j u s t se odpira in zapira in s tem manjša
ali veča ustno votlino. Oblikovanje glasov je odvisno tudi od
ličnega mišičevja, ki tvori steno odzvočnemu prostoru.
