V letih 1849—1868 so se sprejele v pismeni jezik še sle
deče oblike:
1
. po š taj . -koroški h narečjih pisava
e
(t. j. e) v
glagolskih končnicah: videti, videl, videla, videlo; vedeti, vedel...
za dotedanje: viditi, vediti itd.; prezrli pa so tedaj več glagolov
te vrste in tako pišemo danes n. pr. pomniti, zapomniti, pomnil;
plesniti, splesniti; sumniti, sumnil . . . nam. prvotnih oblik po-
mneti, plesneti, sumneti, ki niso v rabi;
2
. po vzhodnoš t a -
j e r skem narečju se je sprejela pisava smrt, vrt, prt . . . za
prejšnje smert itd.; dalje oblike kakor: varuh, prijatelj; mesec,
meseca; Kranjec, kranjski itd.; 3. po s tar i s l ov enš č i n i se je
določila pisava končnic kakor: vsega, vsemu, z vsem, vsi, vseh,
vsem itd.; tega, temu, s tem itd.; obrazila kakor
-ca:
živalca,
stvarca, lučca;
-en, -na, -no
za nežive predmete, n. pr. mizna
noga, itd.; pisava
-e,
n. pr. serec, serast konj, ser, kar se je prej
pisalo z
i;
pisava
e
za nekdaj mehkimi soglasniki j, lj, nj, č, ž,
š, c, n.pr.z licem, pričevati, stričev, Primčev; v narodni govorici
se je že za Trubarja govoril v mnogih primerih o (prim. Prešer
novo obliko: Primicovi Juliji); pisava predlogov
u-
in v-, n. pr.
uleči se, uloviti, pa: vdati se, vklepati itd.; to razločevanje je po
stari cerkveni slovanščini in ruščini prvi uvedel Urban Jarnik l.1822,
za njim ga je sprejel Metelko 1825, dosledneje sta ga izvedla šele
Levstik in Pleteršnik; po ruščini je uvedel l. 1812 Šmigoc pisavo
s o lnce (za domače s once). Dalje smo sprejeli posamezne oblike
kakor: ponedeljek (v 16. stoletju se je pisalo: pondeljek), dejati,
dejanje, nadejati se
;1
mezinec itd.; po s rbohrvaš č i ni se je
uvedla v nekaterih primerih raba predlogov
pro-
(n. pr. prodreti
,2
prostran itd.); iz hrvaščine se je sprejela tudi pisava -lec, -lka,
-lstvo, itd., n. pr. bralec, poslušalec, poslušalka, poslušalstvo itd.
Kranjskemu pismenemu jeziku, ki se je po teh načelih očistil
in obogatil, so pripomogli do zmage tedanji odl i čni pr i poved
ni ki in pe s niki Levstik, Cegnar, Erjavec, Valjavec, Mencinger,
Jenko, Jurčič in s tritar, ki so ga v svojih delih pisali. Njihov jezik
so sprejeli tudi koroški in štajerski pisatelji in tako smo dosegli v
tem času eno t en p i smeni jezik, ki je najvažnejši pogoj
narodne prosvete. s tem je bil razvoj pismenega jezika završen.
3.
Nekoliko je motil ta naravni razvoj slovenskega pisme
jezika Fr. Le v s tik, ki je bil izprva glavna opora te pisave,
1
V 16. veku bo pisali n a d j a t i ge, n. pr. se tiga nadi e (Dalm., Izaja
88
).
2
Domača oblika je p re d re ti, ki se je pisala od Dalmatina (1584) do
l
.
1868; enako p r e s tra n .
