poudarjenega
i, u, e
, polglasnika in dvoglasnikov. Ti glasovi
imajo v raznih narečjih razne oblike in nekateri izmed njih so
se od 16. stoletja spremenili. Ti glasovi so sporni in zato se v
izreki izobražencev opaža dvojna s kra j nos t: ali jih govore
preveč po svojih narečjih ali pa po neki umišljeni „pravilnosti“
in delajo jeziku silo. Drugo skrajnost je že več naših pisateljev
šibalo; tako piše n. pr. Ivan Cankar: „Kačur je zapazil, da je
govoril gospod N. zelo čisto slovenščino; izgovarjal je besede
natanko po pismu, v glasu in melodiji ni bilo več sledu narečja.
»Pa so rekli, daje doma iz Ribnice!« »Iz knjige je, iz slovnice!«“—
Še bolj odločno zavrača tako izreko Al. Kra i gher : „s tanislav
Drnovšek je bil suhoparen človek, čmeren in nataknjen; go
voril je pretirano slovenščino z vsiljivim
1
-om in kričečimi
samoglasniki.”
8
. Glasove in oblike, ki se ločijo od žive govorice, določa
pravopis, pravopis pa določa občna raba; pisati se smejo samo
taki glasovi in take oblike, katere je sprejela ve č i na pisateljev.
Pr a vo p i s ni plod znans t v en i h r a z i s kav, zato je ne
dosleden in pomanjkljiv.
K pravopisu pa ne spada raba j e z i ka v širšem pomenu,
t. j. skladnja, stavčni ustroj, slog, besede in rečenice. To se ne
ravna samo po občni rabi ali večini pisateljev, temveč tudi po
j e z i kovn i znano s ti, ki preiskuje, kaj je dobro slovensko in
kaj ni.
9. Glasovni in oblikovni sostav ter skladnja (= slovnica v
ožjem pomenu) je nekako ogrodj e jezika in ga pisatelji ne
morejo spreminjati. spreminjati in bogatiti pa se dado besede
in rečenice. Pisatelj jih rabi lahko v takem pomenu, kakor se
splošno rabijo med narodom ali pa jih rabi v prenesenem
pomenu.
Besedni zaklad ni omejen na tista narečja, po katerih je
posneto glasovje in oblikovje pismenega jezika, ampak se lahko
jemlje iz vseh narečij. Besedni zaklad se ne nahaja v vseh na
rečjih enakomerno; večina besed je znana vsem, nekatere pa le
posameznim narečjem. Tako imamo n. pr. iz koro škega narečja
besede: cerkovnik, gnevati se, šivilja, vigred; iz n o t r an j s kih
narečij imamo: gneča, hiba, lestenec, ohol, runo, navod (= odbor,
komisija), navor, vzvod, prekat, zubelj (plamen); iz štajerščine je:
deček, hrošč, krepost, telovnik; iz vzhodne štajerščine: gizdav,
istina, betva (panoga), itak, narav, kajti, liki (kakor), knjiga,
