je prišlo v pismeni jezik tudi mnogo živih oblik, ki se ne ujemajo
z izreko 16.stoletja. Take žive oblike so: postovka, zveličaven itd.;
v 16. stoletju se je govorilo in pisalo: postolka, izveličalen. V
pisavi se kažejo tudi nasledki onemelih
i, u
in e. Trubar je
pisal predlog
i z-
n. pr. še v besedah: voz izvrniti, izpačiti, izpaka;
izpremiti, izgaga, izkaziti itd. za sedanje: zvrniti, spačiti, spre
miti, zgaga, skaziti. V 16. veku se je pisalo še: šolin, šolina;
marinj, marinja, prazni marinji; evangelijski itd. za sedanje: šo-
len, marenj, evangeljski. Oblike kakor: Urih, Uriha, pridižnica
so se pisale še do o.Rogerija (1743); oblike: oljika, Oljiska gora;
majhin, majhina, majhino so se ohranile še do 19. stoletja. Oblike:
dveh, obeh (rodilnik, mestnik), najin, vajin, njijin itd. so se gla
sile v 16. stoletju: dveju[h], obeju [h], naju [n], vaju [n] itd. V
16. veku in še pozneje so živele stare oblike (nekatere so navadne
še v nekaterih sedanjih narečjih) kakor: naročaj , v naročaju;
prodaja, na prodajo dati; je (osebni zaimek v množ. tož. ter v
edn. tož. za srednji spol, n, pr. ljudje, ki sem je [=jih] videl; dete,ki
sem je [=ga] videl); stari tožilnik pri pridevnikih in zaimkih, n. pr.
Vzemi dva goloba, enega daruj za žgalni dar, drugi (= drugega) za
greh (Dalmatin); sedanjikove končnice 3. osebe množine; n. pr.
mogo, ostano, sedo, obleko, prose, imenujo, mašujo itd. za sedanje:
morejo, ostanejo, sedejo, oblečejo, prosijo, imenujejo, mašujejo;
ž i v e t i po I. vrsti: vse ži vo če dni. — Levstik je skušal te
starine v sedanji pisavi oživiti, toda splošna raba jih ni sprejela.
Koliko starih posebnosti pa je še pri pisateljih 16. veka, katerih
ni nihče več obnavljal! Vse te so nadomestile ž i ve oblike. Marsikaj
pa je prišlo v pismeni jezik po krivi etimologiji, n. pr. oblike
kje, nekj e, kjer, nikjer, drugj e, ki se pišejo tako od
sedemnajstega stoletja.
5. Ker je naš pismeni jezik proizvod do l go t r a j ne ga
razvoja, ni enovit, temveč je sestavljen iz različnih sestavin in
se v celoti kot tak ne govori v nobenem našem narečju in se
v tej obliki tudi v zgodovinski dobi, t. j. v 16. veku, ni govoril.
V tem se bistveno loči n. pr. od srbskohrv. pismenega jezika, ki
se piše tako, kakor se danes govori v južni Hercegovini (= hrva
ščina), ali v Beogradu, Šumadiji in stari Vojvodini (= srbščina
) . 1
1
s rbskohrvatski pismeni jezik
se loči od slovenskega tudi po zgodo-
vinskem razvoju.
Prvi srbhrv. slovstveni spomeniki so bili pisani v č a k a v skem narečju
v
drugi polovici 13. veka. Že v začetku 15. veka pa je začelo vplivati na
