Naš pismeni jezik je podoben starim evropskim pismenim jezikom,
kakršni so n. pr. nemški, francoski, angleški, poljski itd.
6
. Pismeni jezik sloni torej na glasovju in oblikovju, ki živi
od 16. stoletja dalje, t. j. od začetka našega slovstva, in se na
haja v vseh glavnih slovenskih narečjih.
s tem je dana podlaga tudi izreki. Izreka mora sprejeti
tiste glasove, ki žive v osrednjih slovenskih narečjih in so zgo
dovinsko, t. j. od dobe 16. stoletja, upravičeni.
7. Iz tega sledi, da se ne govore vsi glasovi, ki jih terja
knjižna izreka, v enem samem narečju, temveč jih je treba spre
jeti iz raznih narečij. Večina glasov pa je vsem narečjem skupna,
tako n. pr. skoro vsi soglasniki razen
v, nj, lj
in trdega l (u);
enako skoro vsi samoglasniki razen kratko poudarjenega in ne-
čakavske pisatelje š t o k a v sko narečje; sčasoma se je ta vpliv tako povečal,
da so pisali proti konca 18. veka čakavci (Dalmatinci) že skoro samo štokavsko
(ikavsko) narečje. Glavno oporišče štokavščine je bilo v Dubrovniku, kjer se
je od 15. veka razvijalo mogočno slovstvo, ki je v 19. veku odločilno vplivalo
na reformo srbskohrvatskega pismenega jezika; jezik dubrovniških pisateljev
se je močno približal hercegovskemu (jekavskemu) govoru. V štokavščini (ikavski)
so pisali tudi Bosanci, ki so nastopili v začetku 17. stol., in slavonci. V Voj
vodini se je pisalo ekavsko štokavsko narečje.
Proti koncu 16. veka se je začelo pisati tudi k a j k a v sko narečje. Ker
je postal po tem časa Zagreb, ki stoji na kajkavskem ozemlju, središče Hrvatske,
se je to narečje močno povzdignilo in je prenehalo šele z i l i r s kim gibanjem
(1836), ko je Lj. Gaj v Narodnih novinah in Danici zamenjal kajkavščino s
štokavščino, pišoč jo s češkim črkopisom.
srbi so rabili do začetka 18. veka staro cerkveno slovanščino, v tem času
pa so jo zamenjali z rusko-cerkvenim jezikom, ki je bil mešanica ruščine in
cerkvene slovanščine. V narodnem jeziku je začel pisati šele D. Obradović.
Do začetka 19. veka so se torej pisala poleg rusko-cerkvene slovanščine
štiri narečja: štokavsko ikavsko v Dalmaciji, Bosni in slavoniji; štokavsko jekavsko
v Dubrovniku in ekavsko v Vojvodini. V Hrvatski se je rabilo kajkavsko
narečje.
Potreba je bila, da bi se ustvaril edinstven pismeni jezik. Reformo
je izvedel s pomočjo Jerneja Kopitarja Vuk K a r a d ž i ć, ki je v slovnici (1814)
in rečniku (1818) sprejel tedanji živi ljudski govor he r cegovsk e g a alij u žn eg a
narečja. V letih 1818—1839 je uredil tudi pravopis. Poleg južnega govora
(jekavščina) se je vedno bolj uveljavljal tudi vzhodni govor (ekavščina), ki se
govori v osrednji in severozahodni s rbiji ter v Vojvodini. Močno se je pisal tudi
zahodni govor (ikavščina). Leta 1850 pa so se na Dunaju Kukuljević, Demeter,
Ivan Mažuranić dogovorili z Vukom, Daničićem in Miklošičem, da sprejmo
Hrvatje Vukovo hercegovsko ali južno narečje v fonetični pisavi za svoj pismeni
jezik. s tem so se s rbi in Hrvatje združili v e n pismeni jezik; ločijo se samo
v tem, da se srbi drže vzhodnega, Hrvatje pa južnega govora.
