se tvori z glagolom
hoteti,
v 3. os. so ohranjene oblike imperfekta.
V
teh narečjih se je ohranil
c
iz skupine
tj
(kakor na Krasa);
končni
m
prehaja v
n
(tan, delan za tam, delam). Besedni zaklad
teh narečij uporablja Iv. Trinko.
3. Kraško-notranjsko narečje je ohranilo v izreki mehki
nj
in
l
j
ter skupino
šč
;
za dolgi
o
se govori
u
(gospud, Bug za
gospod, Bog), kakor so pisali starejši pisatelji. Zunanja značilnost
je končnica
-ste
v
2
. os. dvoj. in množ.:
Kaj delaste?
Bogat besedni
zaklad teh narečij so nam ohranili s eb. Krelj, M. Kastelic in Janez
s vetokriški.
4. Ro v t a r sko narečje zavzema ozemlje od zgornje s oče do
Škofje Loke in Logatca. Obsoški govor ima še veliko skupnega
s koroškim in rezijanskim narečjem. Mnogo oblikovnih posebnosti
in besednega zaklada živi v pesmih s . Gregorčiča. V tolminskem
narečju se zamenjavata
v
in
b
(razvit se govori za razbit in narobe;
slava za slaba itd.), mehki
nj
in
l
j
daje jn,
j l
ali
n
in
l
; nepoudarjeni
o
postane
a
(pa pastavi pavej za po postavi povej); naglaša se
naga (noga), megla. Iz tolminskega besednega zaklada močno
zajema dr. Iv. Pregelj, nekoliko manj dr. Ivo Šorli. V poljanskem
narečju se kakor v gorenjščini že izenačuje srednji spol z moškim;
megla ima naglas mogla, zlato se naglaša zlat; pred sprednjima
vokaloma (i, e) se pred k, g vtika j, n. pr. Loka, Lojke, Lojki;
žaga, žajge, žajgi; padajoči naglas se začenja že s poudarkom
prejšnjega zloga, n. pr. gospod, al delaš? (gospod, ali delaš?).
Številne posebnosti besednega zaklada je ohranil Iv. Tavčar.
5. Do l e n j s ko narečje je podlaga pismenega jezika. Vnjem
so uzakonjene vse posebnosti tega narečja, kolikor jih niso spodrinili
gorenjščina in nekateri pojavi koroško-vzhodnoštajerskih narečij-
Dolgi in končni nepoudarjeni o je prešel v u (gospud, lejtu);
nosniški o
se govori z dvoglasnikom uo
,
nosniški e
se govori
kot
ie,
e v dolgih zlogih daje
ej
(lejtu, snejg). Vse te posebnosti
so se nadomestile z gorenjsko izreko (gospod, leto, pet, pot). Iz
tega narečja so izšli prvi pisatelji (Trubar, Dalmatin, Bohorič)
in pozneje najboljši pripovedniki (Levstik, Jurčič, s tritar, Trdina).
Narečje v B e l i Kraj i ni je bilo izprva nadaljevanje dolenjskega
narečja. V začetku 16. stoletja je pribežalo pred Turki sem mnogo
s rbov in Hrvatov in v skupnem prebivanju se je začel slovenski
govor približevati srbskohrvatskemu; tako je postalo to narečje
mešanica slovenskega in čakavskega govora. Njegov besedni zaklad
obilo porablja O. Župančič.
