(šo), tako še v briž. spomenikih: jesem ne spasal nedela. V s lo
venskih goricah (v Prlekiji, ime po obliki
prle
za
prej,
nastalo
iz prvlje) in v Prekmurju se govori še stari kratki naglas : žaba,
baba, delo, brata;
l
daje v zaprtem zlogu
a:
pepea (pepel), veanica
(velnica); govori se
rodjen
za rojen; ohranjena je stara oblika
žeden
(žejen) kakor v sbrv. jeziku; pogostno je naglašanje: korenje,
spanje, pri deležnikih: stala, stalo, stali; brala, bralo, brali; prleško
narečje ima pri pridevnikih končnico -ega, -emu, -em, prekmursko
pa -oga, -omu itd. V čisti prleščini je pisal svoja dela P. Danjko.
V prekmurščini se govori dolgi o dvoglasniško: ou; dolgi ir
prehaja v
er
(z ozkim
e);
tako se spremeni tudi u
r
v o
r
(širina:
šeroma, šurki, šurši, šorši, torkza širok, širši, Turek);enako prehajata
tudi
i
in
e
v u in o : bluzik, plačulo, tuji, volki (blizek, plačilo,
tihi, velik);
j
prehaja v poudarjenem zlogu in za soglasnikom v
(za nezvenečim v
t’
in potem v k) in potem v
g: jetra
da: d’etra,
getra;
zobje
da : zobd’e, zobge ;
volcje
da : vuct’e, vucke; množinska
končnica-je je pogostna: sinovje, vetrovje itd.; končni
h
prehaja
v
j :
grah v graj, lehki v lejki itd. Prekmursko narečje se piše
že
2 0 0
let in se je kot pismeno narečje ohranilo do danes.
s lovenski pismeni jezik.
1. s lovenski pismeni jezik je osnovan na dolenjskem narečju
16. veka, t. j. na govoru prvih slovenskih pisateljev Trubarja,
Dalmatina in Bohoriča. K dolenjski podlagi pa so se v poznejših
stoletjih privzele v pismeni jezik še številne posebnosti iz drugih
slovenskih narečij.
Pisatelji 17. in 18. veka so bili po večini iz krajev, ki ne
pripadajo dolenjskemu narečju in so v pismeni jezik uvedli
mnogo posebnosti svojega domačega narečja brez kake doslednosti.
Poleg tega so sprejeli mnogo živih oblik iz jezika, ki se je v sto
in petdesetih letih že v marsičem spremenil.
Proti koncu 18. veka pa se je začela re f orma pismenega
jezika. Prvo reformo je izvršil Japelj, ki je sprejel glasovje
16. veka, v oblikovju in skladnji pa se je držal večinoma svojega
živega narečja. Oblikovje 16. veka se je vpeljalo šele po l. 1849,
vendar tudi tedaj ne popolnoma, ker so odločevala tudi izvenkranj-
ska narečja. Preko pisave 16. veka je Japelj uvedel načelo e t imo-
