pozneje (in sicer po l. 1863) pa jo je hotel popolnoma prenstrojiti
po s tar i s l ov enš č i n i in po et imol ogi j i . Mlajši jezikovni
pojavi naj bi se umaknili staroslovenskim zakonom; zbrale in
obnovile naj bi se vse stare oblike, ki jih je najti v starejšem
slovstva in med narodom. Tudi srbohrvaščini in ostalim slovanskim
jezikom naj bi se bližali le v toliko, v kolikor hranijo tudi ti
staroslovenske posebnosti
. 1
Ker je imel Levstik velik vpliv na
pisatelje svoje dobe, se je med leti 1863—1895 pisalo jako mnogo
staroslovenskih in etimologičnih oblik.
Da niso za stalno zmagale, je največ pripomogel jezikoslovec
o. s tanislav Škrab e c, ki jih je začel zavračati l. 1880. Njegova
načela so : Pravopisu ne more biti podlaga stara slovenščina in
etimologija, ker bi se s tem izpodmaknila tla s l o v e n s kemn
jezika, kakršen je sedaj in kakršen je bil v 16. stoletja. Vsak
pravopis mora biti osnovan na fonetični podlagi, t. j. kazati mora
resnično izreko določenega kraja in časa. Kar je od začetka na
šega slovstva, t. j. od 16. stoletja, pa do zdaj v vseh glavnih
narečjih v navadi, se ne sme spreminjati. Kjer pa gredo narečja
razna pota, se moramo držati tistega, ki je dosledneje ohranilo,
kar imamo skupnega s staro slovenščino ali srbohrvaščino.
Škrabec je uvedel več oblik, ki so v soglasju z izreko
16. veka, tako n. pr. rjav, rdeč (prejšnja, napačna oblika: rujav,
rudeč; prvi je pisal rudeč o. Rogerij), kakršen, kolikršen itd.
Poleg Škrabca je vplival na pismeni jezik še Pleteršnik po
svojem slovarju (1895) in po Levčevem „slovenskem pravopisu“
(1899), ki je bil posnet po njegovem slovarju. Pleteršnik je utrdil
več etimologičnih oblik, n. pr. kimavec, ščinkavec, bravec itd.
4. Ker se je izreka od 16. stoletja v vseh glavnih narečjih
v marsičem spremenila (trdi l na koncu zlogov in pred polglas
nikom se je spremenil v u; kratki in nenaglašeni
i, u,
e so po
stali polglasniki ali pa so onemeli; spremenile so se tudi posa
mezne oblike v sklanji, spregi ter nekateri skladi v skladnji itd.),
1
Nekatere take oblike, ki jih nahajamo v slovstvenih delih med leti
1863—1895 so: stara raba polglasnika kakor: čast, toda česti, čestit, čestiti;
laž: leži, ležniv; denašnji, meščevati se itd.; rod. množ. na -ij, n. pr. ljudij, ži-
valij, očij; škorenj, škrjanec, škripati, zvižgati za škorenj, škrjanec. . .;strijc,
smijati se, možjani, živenje, trpenje, nadejebuden, iznenadejanje; netjak, ščediti,
ščedilnik itd. za nečak, štediti, štedilnik (te besede smo dobili iz srbohrvaščine);
ohati, ozel, otel za vohati, vozel, votel; mehčanje: pri kovači, na lici, v Gradci
itd,; polunoč, poluglasnik itd.
