17
6. Pri širokem (temnem)
u,
n. pr. kruh, pus t i m itd.,
se jezik ne potegne znatno nazaj, le jezični koren se dvigne
proti sredi mehkega neba, dočim tvorijo ustnice nenapeto zaokro
ženo šobo.
Ozki
(jasni)
u,
n. pr. ruda, rud itd., se tvori s še bolj:
nazaj potegnjenim jezikom in še bolj dvignjenim jezičnim korenom,
ustnici se izrazito zaokrožita in podaljšata v dulec (šobo). (Glej
podobo 3.)
Pri vseh naštetih samoglasnikih gre zračni tok samo skozi
ustno votlino. Mehko nebo zapira tedaj zraku vhod v nosno votlino.
Ako gre zrak tudi skozi nosno votlino, nastanejo no sni samoglasniki,
kise govore še na vzhodnem Koroškem. Ti glasovi so podobni francoskim
nosnikom.
7. Če organi ne ostanejo v samoglasniški legi, marveč preko
nje zdrknejo v lego prihodnjega samoglasnika, dobimo
s amo
g l a s ni ške s o g l a s nike. Taka sta nepoudarjena
i
in
u,
ki
se lahko naslonita na druge samoglasnike, s katerimi tvorita
d v o g l a s nik (diftong) in izgubita samoglasnost.
8. Izreka knjižne slovenščine obsega torej naslednje samo
glasnike: ozki in široki
i,
ozki in široki
e,
polglasnik (ə),
a,
ozki
in široki
o,
ozki in široki
u.
V govoru moramo zlasti dobro ločiti
med ozkimi in širokimi e in o; v pisavi jih včasih zaznamujemo
s posebnimi znamenji: ´ ostrivec pomeni ozka e in o, ˆ strešica
pa široka e in o. Kadar posebej zaznamujemo vrsto naglasa, tedaj
zaznamujemo ozka e in o s posebnima znakoma pod njima (e in e,
o iu o), široka e in o pa ostajata spodaj nezaznamovana (e in o).
Kadar hočemo polglasnik posebej zaznamovati, pišemo obrnjen ə.
Po premikanju jezične ploskve bi te samoglasnike mogli
razvrstiti v naslednji trikotnik:
i
u
e
o
e ə o
a
Breznik: s lovenska slovnica. 4. izd.
2.
Podoba 3. Jezična lega pri izgovoru samoglasnikov i, a, u.
