samoglasnika določa zlasti večja ali manjša razdalja jezika od
neba, odtod razločujemo tudi ozke (ali zapr t e ) in š i roke (ali
odprt e) samoglasnike.
1
. Kadar izgovorimo
i,
kakor ga imamo v besedah ži to,
mi s el itd., upremo jezično konico na rob spodnjih zob, sprednji
del jezične ploskve se močno dvigne proti sredi trdega neba,
ustnici tvorita podolžno razo, čeljusti sta čisto blizu. Ta
i
s e
imenuje ozki (jasni)
i
in se govori v našem knjižnem jeziku le v
dolgopoudarjenih zlogih. (Glej podobo 3.) Če se jezična ploskev
ne dvigne s tako močjo in so ustnice ter čeljusti nekoliko manj
napete, dobi
i
temnejši značaj. Ta
i
se imenuje široki (temni)
i in se govori v. kratkopoudarj eni h in nepoudar j eni h
zlogih, n. pr. ni t , hodim itd.
2
. Če ostane jezična konica uprta na rob spodnjih zob in
se sprednja ploskev nekoliko upogne in nazaj potegne in se če
ljusti nekoliko razmakneta ter ustnična raza malo razširi, izgovo
rimo ozki
e,
n. pr. pet, s reča. Ako izgovorimo kratki široki
e,
n. pr. v eč, slepota, stopi jezična konica za spodnje zobe, jezična
ploskev se zniža proti sredini ustne votline in ustnice tvorijo
precej široko nenapeto razo. Kadar izgovorimo dol gi široki
e,
n. pr. s e s tra, me t l a itd., se čeljusti še izraziteje razmaknejo,
jezična ploskev pa se še bolj oddalji od sprednjega neba.
3. Kadar izrekamo a, se srednji del ploskve rahlo napne
proti sredini neba in se jezična konica potegne nazaj, tako da
se še dotika spodnjega roba spodnjih zob; čeljusti sta široko
odprti, ustnici nenapeti in široko odpirata odzvočni prostor. (Glej
podobo 3.)
4. Če tvorita ustnici srednjeveliko razo, pri čemer se za
preta tudi čeljusti ter se srednji del jezične ploskve rahlo dvigne
proti vrhu neba, nastane polglasnik, n. pr. p ə s , dober.
5. Ako se jezik potegne toliko proti korenu, da se jezična
konica ne dotika več spodnjih zob in se ustnici zaokrožita, nastane
dol gi široki
o,
kakor se govori v do l gopoudar j eni h zlogih,
n. pr. kos a, oče itd. Kratkopoudarjeni in nepoudarjeni široki
o,
n. pr. n ož, o t r ok itd., se izreka domala v isti legi, le ustnice
niso tako zaokrožene.
Ako se jezik še bolj nazaj potegne in se jezični koren
dvigne proti zadnjemu delu mehkega neba ter se ustni krog zoži,
dobimo ozki
o,
n. pr. po t , pot.
