Črkopis.
§ 7. Naš črkopis ne izraža vseh samoglasnikov in so
glasnikov, katere obsega izreka pismenega jezika. Nepopoln je
nekaj zato, ker sosednji jeziki (nemščina in italijanščina), od kate
rih smo v 16. stoletju prevzeli latinico, ne poznajo vseh naših gla
sov; nekaj pa zato, ker prvim pisateljem ni šlo za glasovno natančen
zapis, ampak so zaznamovali glasove samo v glavnih potezah
(z znakom
e
n. pr. so zaznamovali štiri glasove).
Prvi sostavni črkopis je uvedel Trubar, ki ga je priredil
po tedanji latinski in nemški pisavi. Iz latinščine je poleg drugih
črk vzel tudi
v
in
h.
Nemški zgolj pisni razloček med dolgim
in kratkim
s
(s, s) je sprejel, dasi nedosledno, za dva glasova:
s
in
z.
Znake za šumevce je sestavil z latinskim
h,
tedaj
zh
za
č
,
s
h
za
š, sh
za
ž.
Vendar med sh in sh kakor tudi med u
in
v
ter
i
in
j
še ni delal razločka. To so storili šele Krelj,
Dalmatin in Bohorič. Krel j je, kakor pripoveduje v predgovoru
svoje postile leta 1567, primerjal Trubarjevo pisavo s „starim slo
venskim, hrvatskim in cirilskim pismom“ ter uvedel razločevanje
med s in
s,
s
h
in
sh, u
in
v
(Trubar je pisal n. pr. s loueni,
gouore, na vlicah, beri: s loveni, govore, na ulicah) ter naglasna
znamenja in znake za mehki lj. Da lma t i n je sprejel skoro vse
Kreljeve znake, skupaj z Bohor i čem pa je uvedel še razloček
med
i
in
j.
Ker je ta črkopis prvi učil v slovnici (1584) Bo
horič, se je imenoval po njem bohori či ca.
V latinščino, italijanščino, francoščino, nemščino, češčino in
druge jezike se je splošno sprejelo razločevanje med
u
in
v
šele v 18. stoletju. Razločka med
i
in
j
pa nekateri jeziki (n. pr.
italijanščina in latinščina) še dandanašnji niso sprejeli. Mi smo
torej če ne sploh prvi, med najprvimi, ki so razločevali
u
in
v, i
in
j.
Bohoričica se je pisala skoro do srede 19. stoletja. L. 1830
je seznanil Hrvate Ljudevit Gaj z latinico, pomnoženo s češkimi
znamenji (č, š, ž), ki jih je izumil Jan Hus (prvotno so se ra
bile pike nad črkami: č, š [s], ž; tako je pisal Hus sam in to
znamenje se je ohranilo pri poljskem z [=ž], ki so ga sprejeli iz
češčine). Ta črkopis, ki se po Gaju imenuje gaji ca, so med
leti 1839—1846 sprejeli tudi s lovenci.
Naš črkopis obsega sledeče črke:
a, b, c, č, d, e, f,
g ,
h,
i, j, k, I, m, n, o, p, r, s,
š,
t, u, v, z, ž.
