Topljeni nj imamo v primerih kakor: vonj, vonjati, konjr
konja, sanje, sanjati, manjši itd.
Ker je topljeni nj enoten glas, se pri razzlogovanju ne more
deliti; deli se pa skupina n+ j, ker sta oba glasova samostojna.
§ 35. V neka t er i h pr imer i h skupi na
nj
ne izraža
t op l j ene ga s o g l a s nika, t emve č obs ega
dva
s amo
s tojna g l a s ova, izmed katerih se
n
izgovorja s sprednjim,
j
z
naslednjim zlogom. Gl a s
j
je tukaj pravi nebni pripornik.
Primeri, kjer sta
n
in
j
samostojna glasova, so:
a)
pri končnici -jo v edn. orod. i-jevske skl.: z dlanjo (torej =
z dlan+jo), jablanjo, s stranjo itd.;
b)
pri končnici -je množ. imen.: Ločanje (= Ločan+ je), Rib-
ničanje, tržanje;
c)
pridevniki na -ji: jelenji, petelinji.
3.
Mehkonebni
n,
ki stoji pred
k
in
g:
angel, gre
grenko, danka, opânke, zanka.
l.
§ 36. Glas l je trojen:
1
. srednji l,
2
. topljeni ali mehki
l j
in 3. trdi l (l).
1
. s rednji l govorimo v primerih kakor: lep, les, licej lipa,
moleti, molim.
V starejši dobi naše slovenščine je bil srednji l v navadi samo pred
raznimi
e
in
i;
povsod drugod je mogel stati le topljeni lj ali trdi l (l).
2. Topl j eni ali mehki lj je po izreki enoten, ne dvojen
glas. Zanj nimamo posebnega znamenja, zato se topljeni lj v
pisavi ne razločuje od skupine lj, kjer sta l in j samostojna
glasova in se izrekata vsak zase.
Topljeni lj imamo v primerih kakor: beljak, brljav, brljuzga,
Celje, kljun, ulj, uljnjak.
§ 37. V mnogih narečjih se je topljeni lj izgubil in se
zenačil s srednjim l ; zato sta se začela lj in l v pisavi zame
njavati; pri nekaterih primerih pisava omahuje med lj in l.
Pomni, da se piše
lj:
brisaljka, brizglja, koklja, kodelja,
ljuljka (ne: ljulika!), mandelj, sablja, škiljav (toda: škiliti), na
gelj, tempelj.
Toda l se piše: angel, bergla, dečla, kopel, krogla, rebula,
škatla, razvozlati, zelnik (od: zel), umetelən, umetelna itd.
§ 38. V neka t er i h pr imer i h skupi na lj ne i zraža
t op l j ene ga s o g l a s nika, t emveč obs ega dva s amo -
Breznik: s lovenska slovnica. 4. izd.
3
