pridelek, izdelek; na - l e t i : veleti — povelek; želeti — poželek,
zaželek; prišel — prišlec itd.
4. V i zpo s ojenkah, ki smo jih dobi l i od drugih
s l ovanov al i iz s tare cerkvene s lovanščine, n. pr.: bol,
bolnica; bogomil, bogomilski; glagol, glagolski; glagolščak; kolek
— kolka, kolkovati; pomol; polk, polkovnik, polkovnija; razkol,
razkolnik; talec, talnik, velmož, velblod itd.; stolnica, prestol,
prestolna cerkev; obal.
Enako se govori srednji l v tujkah, n. pr.: alt, general,
generalen, -lna, -lno; Danijel, kanal itd.
5. V na novo tvorjenih ali iz s tarejše dobe (16.stol.)
pr i vzet i h be s edah: številka, tul, spol; s e l, rod. sla; stolp.
6
. V besedah, v katerih je za l -om izpal kak s amo
g l a s nik, n. pr. dol (nastalo iz: doli ali dolu), dolnji (iz dolenji),
šolen, šolna (iz šolin, šolina), mil, zal, n. pr. zal mladenič (nastalo
iz mili, zali); pol (nastalo iz polu), n.pr. ob pol enajstih, na
pol pota, polglasnik, polmesec itd.
7. Onemel je l v besedi holmec; govori se: homec.
Poudarek.
§ 44. s amoglasniki so neločljivo združeni s poudarkom.
V vsaki besedi se en samoglasnik izreka z jačj im in dru
gačnim poudarkom kakor drugi samoglasniki.
Pri poudarku razločujemo ko l i ko s t (kvantiteto) in ka
ko v o s t (kvaliteto) poudarjanja.
Po kolikosti delimo poudarke v dol ge in kratke.
Po kakovosti je poudarek padajoč ali rastoč.
§ 45. Poudarek je v slovenščini če t veren:
1
. dolg padajoč (znamenje ˆ ): dân, vrât, l âs, mož, pot;
br e g, duh, g r â d, k os, s i n, os â t, g o l ob, g o s pod.
2
. dolg rastoč (znamenje ´ ): dan, dana, da no (trpni
deležnik od dati), v r a t (rod.množ.), l as (rod. množ.), mož (rod.
množ.), po t, de l at i ; č e lo, okno.
3. kratek padajoč, ki je samo na zadnj em z l ogu (zna
menje` ` ): brat, s nop, me č, dim; dno, dna, dnu, tl a;
s na, ps a, (rod. edn.); cvri, žgi, žri (veleln.); bob, gl og,
grozd, o t r ok, ropot, čep, žep; bič, č a s.
4. kratek rastoč, ki je navadno le pri polglasnikih, a
nikoli ne na zadnjem zlogu (znamenje: ` ), n. pr.: b e zeg, bezga,
