191
zida, materina kletev pa jih razdira. (Dalm.) — Izderi brano iz svo
jega očesa, in potlej glej izdreti pazder iz očesa svojega brata. (Met.)
b) nekateri neprehaj alni glagoli s predmetom, ki je istega
korena ali pomena z glagolom ( no t r a n j i p r edme t ) ; na pr.
Junači domačije mirno smrtno spanje spe. (Jenko.) — Boj krvavi
Valjhun že dolgo bije za krščansko vero. (Preš.) — In šel je boj
boj’vat brez upa zmage. (Preš.) — Najboljše je srednjo pot hoditi.
c) glagoli boleti, srbeti, ščemeti, peči, žgati, zebsti, tresti, žuliti,
skrbeti itd., in sicer stoji oseba v tožilniku, reč pa, ki povzroča
nepovoljni čut, v imenovalniku; na pr. Kjer me srbi, tam se čoham.
(N. pr.) — Vsak sam ve, kje ga črevelj žuli. (N. pr.) — Po slabi
tovarišiji človeka rada glava boli. (N. pr.)
d) samostalniki groza, strah, sram, skrb, konec, misel, volja,
kadar jih g l a g o l n o s pomožnikom biti jemljemo v rabo; na pr.
Toliko ga je sram, kakor vo lk a strah. (N. pr.) — Groza meje
bilo nočne pošasti. — Dete je bilo strah. — Mater je skrb otroka.
— Učence je bilo sram, da niso dobro znali. — Misel me j e ; groza
jo je ; strah jo je ; sram nas je ; volja vas je.
V n i k a l n i h stavkih stoji r od i l n i k , na pr. Lovcev ni
groza strmečih čerij. (Cegn.) — Matere ni skrb otroka.
Opomba. 1.
V tožilniku stoji os e bni pr e dme t , ki je zavisen od samo
stalnika groza, skrb itd. in pomožnika biti, ki sta tu tesno združena v glagolski
pojem. Skrb biti je toliko, kakor skrbeti; skrb me je = skrbi me.
2. Včasi stoji osebni predmet tudi v r od i l ni ku namesto v tožilniku;
na pr. Ž e n s k i h je skrb snage, mo š k i h p a učenosti. (Vodn.) — Poprej bode
n a s konec ko n a š i h del. (Slom.) — Tu se kaže najbrž še prvotna samostal-
niška narava besed skrb, konec itd.
§ 268. Dva tožilnika imajo pri sebi, in sicer predmetov
in dopovedkov (če dopovedku rajši predloga za ne damo):
a) glagoli imenovati, postaviti, izvoliti, izbrati (pri teh na
vadno s predlogom za), storiti, narediti, delati se, spoznati itd.;
na pr. Gospoda (= za gospoda) svojih del si ga postavil. (Ravn.) —
Samoto tovarišico (= za tovarišico) si izvoli. (Žem.) — Storil se bom
mrtvega. (N. ps.) — Koga si boš tovariša izbral ? (Slom.) — Moj
polk se dela nevednega mojih zakonov. (Dalm.) — Imenovali so ga
skopuha. — Postavili (izvolili, izbrali) so si ga župana, navadno:
za župana, ali včasi tudi: županom. — Imenovali so ga za učitelja,
ali tudi: učiteljem. (Tu stoji or odni k kot dopovedkov sklon
namesto tožilnika.)
b) glagoli, ki pomenjajo koga za kaj imeti, kakor imeti,
smatrati, čislati, ceniti, častiti itd., toda brez predloga za ali brez
