190
Opomba.
Dajalnik nam služi tudi pri tistih povratnikih, kateri pomenjajo
sploh kako h r a n i t e v pred vzajemnostjo, ali pa z a h t e v a n j e po združenju,
kakor umakniti se, odtegniti se, skriti se, odpovedati se, ogniti se, braniti se
komu (sich wehren gegen jemanden), — ponuditi se (komu za spremljevalca),
pokloniti se itd.; na pr. Odtegne žezla, hrupa se zmo t n j avam. (Žem.) —
Moč nebeška strašna je, če varstva s p o n i zmakne se. (Kos.) — B o g u se ne
moremo skriti. (Ravn.) — P i j a n c u se ogni s senenim vozom. (N. pr.)
d) pri p r i d e vn i k i h , ki značijo š kodo ali kori st, j ed-
n a k o s t ali podobno s t , pa tudi druge zunanje in notranje
lastnosti, kakor koristen, škodljiv, primeren, prikladen, jednak,
pristojen, vdan, všeč, blag, mil, dober itd.; na pr. Vsakemu očesu
je reč drugačna. (Cegn.) — Zapeljivost je skriti jami podobna.
(N. pr.) — Sitemu trebuhu še beli kruh ni všeč. (N. pr.) — Vsaka
huda strast nas dela živini jednake. (Ravn.)
§ 264. V dajalnik se deva oseba in reč, kateri se godi ali
je kaj v ko r i s t ali v škodo (dativus commodi et incommodi);
na pr. Sebi seješ, sebi tudi zanješ. (N. pr.) — Dobre ceste so velika
dobrota vsaki soseski. (BI.) — Prva šola je mladeniču jutrnja zarja.
(Slom.) — Kdor drugemu jamo koplje, sam v njo pade. (N. pr.)
§ 265. Dajalnik nam čestokrat služi:
a) za p r i l a s t k o v r o d i l n i k in stoji sploh pred besedo,
kateri kaj prilastuje; na pr. Pridna gospodinja hiši tri ogle pod
pira (= tri ogle hiše). (N. pr.) — Ne bodi svojemu narodu izdajalec,
marveč krepek ščit (= izdajalec svojega naroda).
b) namesto prirednega s v o j i l n e g a p r i l a s t k a , zlasti za
svojilni zaimek (gl. § 242. op.
2
.); na pr. Up je človeku najzvestejši
tovariš (= človekov tovariš). (Pr.) — Studenci bistri mi teko, poje
mi čredo (= mojo čredo) in glavo. (Pot.) — V neskončni svet mi
plavajo očesa (= moja očesa), srce mi (= moje srce) bije zopet svo
bodno. (Cegn.)
Tožilnik.
§ 266. Tož i l n i k je pravi sklon predmetov ter imenuje
na vprašanje:
koga
ali
kaj?
osebo ali reč, na katero prehaja de
javnost glagolova.
a)
Tožilnik predmetov.
§ 267. Svoj predmet imajo v tožilniku:
a) vsi p r e h a j a l n i glagoli v trdilnem reku, kadar se raz
teza njih dejavnost črez ves predmet (gl. § 257.); na pr. Bog ljubi
pravico in sovraži hudobno dejanje. (Ravn.) — Očetov blagoslov hiše
