181
Če poudarjamo besede po njih na r avn i veljavi, tedaj si
gre pomniti:
a)
V golem stavku se opira poudarek na d o p o v e d e k ,
na pr.
Solnce s i je . — Luna sv e ti. — Zvezde m i g l ja j o .
b)
Prilastek se izgovarja krepkejše mimo njegovega samo
stalnika, na pr.
Dober glas seže v deveto vas.
(N. pr.) —
Čista
voda je n a jzd r a v ejš a pijača.
(Slom.)
c)
Predmet dobiva naglas pred dopovedkom; če je več pred
metov v stavku, izgovarja se rečni ali po jmovni krepkejše
od o s ebnega ; na pr.
Petje razveseljuje srce.
—
Pesem preganja
človeku skrbi.
(N. pr.) —
Lažniku še resnice ne verjamemo.
(N. pr.)
d)
Na prislovna določila se deva poudarek pred glagolom;
če jih je več, poudarja se krajevni bolj mimo časovnega, vzročni
bolj od krajevnega, načinovni bolj od vzročnega; na pr.
Kdor
visoko leta, n izko obsedi.
(N. pr.) —
Po storjenem delu človek
sladko počiva.
(N. pr.)—
Vjeseni za vsakim grmom dež.
(N. pr.)
Opomba.
Naglašanje po volji govornikovi ali umetno naglašanje se ne da
dejati v pravila, ker ima govornik naglas popolnoma v svoji oblasti in ga deva
na tisti člen, na katerega hoče obrniti našo pozornost.
O s k l o n i h .
§ 248, Sk l on i značijo razmere, v katerih stoje dopolnila
ali prislovna določila h glavnim stavkovim členom.
Skloni so neodv i sni (casus recti) ali odvi sni (casus
obliqui). Ne od v i s n i ka sta imenovalnik in zvalnik; drugi
skloni so odv i s n i k i , ker nimajo samostalnosti, temveč so
odvisni od glagolov ali od drugih besed v stavku.
Mestnik in orodnik se rabita sedaj le v zvezi s predlogi;
brez predlogov nam služita še kot prislovno določilo; na pr
.jutri,
drevi, sinoči; mestoma, križem, ravnim potem; čudom se čuditi.
Imenovalnik.
§ 249. Imenova l n i k je pravi os ebkov s kl on -in
imenuje na vprašanje:
kdo
ali
kaj?
osebo ali reč, o kateri se
govori v stavku. Na pr.
Kmet gospoda redi.
(N. pr.) —
Leža ne
bogati.
(N. pr.)
Imenovalnik nam služi tudi kot dopovedkov sklon, in
sicer v imenskem dopovedku:
