172
§ 283. Po redu, v katerem se vrste odvisniki z glavnimi
stavki, razločujemo:
a) s p r e d n j e stavke ( s p r e d n j i k e , Vordersatze), na pr.
K je r se bo t r i n a k r eg a , tam zemlja križem poka. (N. pr.)
b) s r e dn j e stavke ( s r e dn j i k e , Zwischensatze), na pr.
Rokodelec, ki za peč jo l ež i , nič ne izvedi.
c) n a s l e d n j e stavke ( n a s l e d n j i k e , Nacksatze), na pr.
Na slemenu visokosti ne zabi, k a j v e l j a p r i j a t e l j v s i l i . (Kos.)
Prosti stavek.
O glavnih členih.
A. Osebek.
§ 234. Glavna stavkova člena sta osebek in dopovedek.
Osebek stoji v imenovalniku na vprašanje: kdo ali ka j ? Za
osebek nam rabijo:
1
. s amo s t a l n i k i , na pr. Škoda modri. (N.pr.) — Kopriva
ne pozebe. (N. pr.) — Smrt kosi od kraja. (N. pr.)
2
.
pr i devn i k i in pridevni de l ežni k i , na pr.
Mokri se
ne boji dežja. (N. pr.) — Dobro se samo hvali. (N. pr.) — Lahko
dobljeno kmalu spravljeno. (N. pr.)
3. š t e v n i k i in z a imk i , na pr. Jeden drobi, drugi kosi.
(N. pr.) — Vsak svoje sreče kovač. (N. pr.) — Vsi so grablje, vile
nobeden. (N. pr.) — Jaz z okom, on s skokom. (N. pr.)
4. glagolov n edo l o čn i k , na pr. Boga ljubiti je največja
modrost. (Ravn.)
5. vsaka druga beseda, vsak stavek, pa tudi vsak zlog, če
se kaj dopoveduje o njem; na pr. Skoraj še ni zajca ujel. (N. pr.)
— Boljše drzi ga, ko lovi ga. (N. pr.) — Abc dajejo črkopisu ime.
— Dobre volje mošnje kolje. (N. pr.)
§ 235. Včasi je osebek skrit v dopovedku; to pa:
a) pri o s e bn ih z aimkih, če ne devamo naglasa na nje;
na pr. Prah si in vprah se zopet povrneš. (Ravn.) — Molči, molči,
mlada Breda! (N. ps.)
