Četrti del.
S k l a d n j a .
U v o d .
O stavku sploh.
§ 228. Beseda sama ob sebi je mrtva in nedoločna; v zvezi
z drugimi besedami še le oživi in postane znanilka naših mislij
in čutov. To se zgodi v stavku, ki združi besede v umevno ce
loto; s t a v e k je torej vsaka z besedami razodeta misel.
Svoje misli in čute razodevamo, t r d i l no ali n i ka l no ,
na štiri načine, in sicer:
1
. n a z n a n j a j e , na pr. Sloga je od Boga. (N. pr.) — Po
hlep oslepi. (Kos.) — Leza ne bogati. (N. pr.)
2. v p r a š a j e , na pr. Kdo užiga grome treskovite? (Vilh.)
— Ali ni rana ura zlata ura?
3. v e l e v a j e , na pr. Govori resnico! — Moli in delaj! —
Ne izkušaj vojsk lažnivega malika! (Kos.)
4. žel e č , na pr. Da bi vam polje plodilo in rodilo! (N. r.)
— Bog ne daj!
Stavki so tedaj trdilno ali nikalno n a z n a n j a l n i , v p r a
š a l n i , v e l e l n i in že l e l ni .
§ 229. Vsak stavek, bodisi še tako kratek, ima dva g l avna
čleha: o s ebek (subjekt) in dopo v e d e k (predikat).
Os ebek je oseba ali reč, o kateri se govori v stavku; kar
se pa dopoveduje o osebku, to je dopovedek . — Dopovedek
se ali neposrednje veže z osebkom, ali pa ju sklepa pomožni
glagol sem, biti kot v e z i l o (kopula.)
Stavek, kateri ima le osebek in dopovedek, imenujemo go l
stavek; na pr. Človek obrača. Bog obrne. (N. pr.) — Nesreča ne
spi. (N. pr.) — Lenoba je gnusoba. (N. pr.) — Kri ni voda. (N. pr.)
